Groβglockner ali po naše Veliki Klek je z višino 3798 m najvišja gora Avstrijskih Visokih Tur. Večkrat tudi rečemo da je Veliki Klek na pol Slovenska najvišja gora. Slovenski alpinist Valentin Stanič je leta 1800 opravil prvi solo vzpon na vrh gore, le dan za prvopristopniki. Ime največjega ledenika pod Veliki Klekom – Pasterze – pa je le popačenka za slovensko besedo Pastirica.

Grossglockner z izhodišča v Kalsu

Ledenik Pasteze je z dolžno 8.4 km najdaljši ledenik v Vzhodnih Alpah. Poleg tega pod Grossglocknerjem najdemo še približno 15 drugih ledenikov. In prav te velike gmote ledu (ki jih pri nas nimamo)  v kombinacijo z nepopisno lepo naravo, so bile razlog da je v meni dolgo tlela želja, da se enkrat povzpnem na vrh Grossglocknerja. V osnovi obstajata dva možna pristopa na vrh Velikega Kleka. In sicer iz Franz-Jozefs Höhe prek omenjenega ledenika Pasterze in iz Kalsa pod Grossglocknerjem. Odločil sem za pristop iz Kalsa, ker je tu ponavadi manj gneče.

Grossglockner z ledenikom Ködnitzkees

Na turo sem se odpravil s kolegoma Petrom in Juretom. Od mejnega prehoda Karavanke, prek Lienza, do parkirišča pri hotelu Locknerhaus v Klasu, smo vozili 3 ure. Cestnina za panoramsko cesto do Locknerhausa, stane 10 €. Vendar ker smo bili zelo zgodnji, jo nam na srečo nihče ni zaračunal. Kot zanimivost, cestnina za panoramsko cesto na drugi strani gore, do izhodišča pri Franz-Jozefs Haus, znaša kar 33 €.

Prečenje ledenika

Malo čez četrto uro zjutraj smo bili že na poti. Pot skozi dolino Ködniztal najprej poteka po položni makadamski cesti.  Vendar ker je potrebno premagati 2000 m višinske razlike, mi je bilo jasno da prav dolgo ne bomo hodili po ravnem. In res se po dveh kilometrih cesta začne strmo vzpenjati proti koči Locknerhütte (2241 m). S tod poteka tovorna žičnica proti višje ležeči koči Stüdelhütte in še naprej proti koči Erherzog-Johann hütte. Na koči je ležal “oglas” da vašo opremo pripeljejo do omenjene koče za zgolj 4 €. To se mi zdi zelo ugodna ponudba, glede na to, da za ta denar v koči ne boste dobili niti pijače.

Na grebenu pod kočo Erherzog-Johann hütte

Za kočo je bilo ceste končno konec in začeli smo se vzpenjati navzgor po široki poti skozi visokogorsko “stepo”.  Razgledov žal nismo bili deležni, saj je bila še vedno noč. Daleč na koncu doline, pa je iz  teme štrlela mogočna Grossglocknerjeva piramida. Ob šesti uri, ko se je končno zdanilo, smo bili že pri Stüdelhütte (2801 m). Pred nami pa je bilo že kar nekaj navez, ki so v koči prespale in so že hitele proti vrhu Velikega Kleka.

Pri koči je tudi razpotje za dva glavna pristopa na vrh gore. Levo se odcepi plezalna smer prek ledenika Teischnitzkess in grebena Stüdlgrat. Mi smo pa zavili desno na klasični pristop prek ledenika Ködnitzkees. Od koče do ledenika smo potrebovali pol ure. Potem pa smo se opremili za prečenje ledenika. Poleg tega pa smo nase zvlekli zimska oblačila, saj je bilo neznansko mraz. Mi, navajeni vročine čez 35 °C smo se kar čez noč znašli, visoko na gori, kjer je vladal zimski mraz. Prav tako se je s tod, s začetka ledenika Ködnitzkees odpiral čudovit pogled na Grossglocknerjev mogočen vrh. Pogled je bil še toliko lepši, saj je bila gora pobeljena s snegom, ki je padel nekaj dni nazaj.

Vršna Grossglocknerjeva zgradba

Sprva je ledenik povsem položen, ledeniških razpok tudi ni veliko. Po pol ure pa se začne strmeje vzpenjati proti Grossglocknerjevemu jugovzhodnemu grebenu. Pot po grebenu proti koči Erherzog-Johann hütte (3451 m) je markirana in zavarovana z železjem – podobno kot pri nas na Triglav. Le da smo tu ves čas hodili po snegu. Vreme je bilo zelo mrzlo, a jasno. Tako so se odpirali sami čudoviti razgledi na visoke vršace in ledenike pod njimi.  In to je ravno tisto zaradi česar sem danes tu. Do sem smo hodili 4 ure, saj je Peter kot odličen tekač, ves čas narekoval oster tempo. Po krajšem postanku smo se namenili proti vrhu Grossglocknerja. Žal pa so Jureta izdali hudi žulji in se je odločal da bo naju s Petrom počakal pri koči.

Po 20 min hoje od koče se pot začne strmo vzpenjati proti vrhu Kleineglocknerja. Vendar je v resnici lažje, kot je izgledalo od spodaj. Težava so le številne naveze, ki jih prehitevava. Prostora za srečavanje pa je tu na srečo še dovolj. Na koncu začetnega dela pot pripelje na nekakšno sedlce pod Kleineglocknerjem. Tu je krajši sklani skok, ki je nekje slabe II težavnostne stopnje. Poleg tega pa so tudi nameščeni nekakšni večji svedrovci, ki jih lahko uporabimo za abzajl nazaj grede, če je to potrebno. S sedlca se pot vzpne na vrh Kleineglocknerja. Večjih težav tu ni.

Gneča na grebenu med Kleineglocknerjem in Grossglockerjem

Od Kleineglocnerja do vrha Grossglockernja pa pot poteka po ozkem in izpostavljenem grebenu. Za varovanje so tu nameščene približno meter visoke jeklene palice. Uporablja se jih za “hitro” varovanje navez s polbičevim vozlom. Sam greben se meni sploh sploh ni zdel tako hudo izpostavljen. So kakšni grebeni pri nas bistveno hujši. Prav tako moram nekaj povedati, kar ste gotovo pričakovali od mene.

  

Na grebenu, vzpon s škrbine Glocknerscharte na vrh Grossglocknerja

Masiv Grossglocknerja sestavljajo visokometamorfne kamnine – in sicer predvsem gnajsi. Ti kamnine so nastale nekaj 10 km globoko v Zemljini skorji pri visokih tlakih, med procesom dvigovanja Alp. Zato gre to za zelo trde kamnine. Sam vrh Grossglocknerja pa večinoma sestavlja zelenkast amfibolit – prav tako metamorfna kamnina. No, in kaj želim povedati. Tako dobre kamnine, v gorniškem smislu, še nisem videl. Na vrh Grossglockerja sva s Petrom plezala gor in dol skorajda 4 ure, pa se ni sprožil niti en sam kamenček. Prav tako sva srečala zagotovo kakšnih 50 navez in niti ena nama ni na čelade poslala plazu kamenja. Kamnina je preprosto tako zelo dobro, da sem končno lahko začel uživati in zaupati kamnu. Kljub temu da je plezanje po grebenu zahtevno, ker je treba stopati na oprimke z derezami na nogah. Pri nas bi bilo vse to smrtno nevarno, saj ni možnosti da se ne bi pri tem puli oprimki. Ja, res mi ne vemo, kako zelo nevarne hribe imamo, ker je kamnina tako zelo slaba.

Znameniti križ na vrhu Grossglocknerja

Vseeno je na grebenu nastal pravi zastoj. Na nekem mestu sva stala 20 min, samo zato da sva se premaknila za nadaljnjih 10 m, kjer sva spet čakala 5 min. Teren ni tako težaven da ne bi šlo brez vrvi. Vendar ker je takšna gneča, se je potrebno varovati, pri zopernem srečavanju navez. Na koncu se greben spusti v škrbino Grossglockner Scharte. Tu je edini del pot, ki je zavarovan z jeklenicami. S škrbine do vrha Grossglocknerja, je le lučaj, a kaj ko je ravno takrat sestopa z vrha kakšnih 10 navez. Tu je potrebno premagati še en skalni skok (slaba II). In ker so naveze še kar prihajale in se ni zdelo da bo normalna “smer”, kdaj sploh prosta, sva se s Petrom odločila da naveze obplezava po desni. Kot rečeno, skala je bila zopet odlična. Zato je bilo plezanje, spet lažje kot je izgledalo na prvi pogled. V naših gorah, zaradi krušljivosti, ponavadi velja obratno.

Panorama z vrha Grossglocknerja

Po dveh urah in pol hoje od koče ter sedmih z doline, sva bila končno na vrhu Velikega Kleka – Groβglocknerja. Proti vzhodu se je odpiral čudovit pogled na Johannisberg in ledeno reko, ki se s svojimi pritoki staka v ledenik Pasterze. Proti zahodu pa se je odpiral pogled na naš pristop – ledenik Ködnitzkees.

Pogled proti smeri pristopa na ledenik Ködnitzkees in v dolino Ködniztal

Koča Stüdelhütte

Sestop z gore do koče Erherzog-Johann hütte je bil nekoliko hitrejši kot vzpon, saj je na srečo večina navez že sestopila. Pri koči sva bila kar v pravem času, saj se je za tem Veliki Klek zavil v gost ovoj megle. Tu naju je pričakal Jure. Potem pa smo skupaj sestopili v dolino. Na koncu ledenika Ködnitzkees, smo našli bližnjico s katero smo hitro sestopili v dolino. Poti so na splošnem zelo lepe in niso preveč utrudile naših nog. GPS je na koncu nameril da smo v 11 urah prehodili 21 km in premagali 2020 m višinske razlike.

GPS sled

• GPS sled: https://www.dropbox.com/sh/9ibacufcrqg7ohu/McOI_fNubb
• Zemljevid Avstrijskih hribov (1:50.000): http://www.austrianmap.at/amap/index.php?SKN=1&XPX=637&YPX=492

Lep gorniški pozdrav,

Bojan Ambrožič