Z Mošenj na Dobrčo in tek po Planiški velikanki

Ta vikend na žalost ni bilo nobene zanimive tekme v gorskem teku. Zato sem se odločil da sam obudim eno tekmo, ki je na žalost že pred desetletjem izumrla. Gre za sloviti gorski tek z Mošenj na Dobrčo, ki je vsako leto potekal za prvega maja. To je bil hkrati tudi moj prvi stik z gorskim tekom, saj sem se po naključju tekme pred več kot 15 leti udeležil kot gledalec. Edino kar se spomnim s te tekme je to da je takrat v cilj (kot zmagovalec) pritekel nek tekmovalec v kopalkah. Šele desetletje kasneje sem izvedel da je to šlo za eno izmed legend slovenskega gorskega teka – Marka Šubica.

Pogled na Dobrčo s Hudega

Predel Gorenjske v senci od Dobrče poznam precej dobro, saj je to moj dom. Vseeno sem veterane teka na Dobrčo poprosil da mi opišejo, kje je potekala tekma. Opremljen s temi informacijami sem svoj tek začel, kot v originalni izvedbi, pri cerkvi sv. Andreja v Mošnjah. Potem je sledil kratek spust v dolinico potoka Dobruša. Na drugi strani doline sem se po stezici prebil skozi gozd in prišel ven pri gostilni Mlakar na Črnivcu. Nato sem zavil v predel, ki ga poznamo kot Grofija. Pravzaprav pa gre za širše gozdnato območje potoka Peračica. Gre za zelo lep konec, kjer veliko treniram. Vsako leto pa tudi tu poteka Dvorjanski tek, ki sem se ga prav tako že udeležil. Glavna znamenitost območja je Peračiški slap, ki pade čez sklade tufa. Trasa teka nas vodi tudi mimo nekaj manjših opustelih kamnolom tufa, ki je bil v preteklosti zelo cenjen gradbeni kamen. Večina starih vaških hiš v širši okolici ima okenske in vratne portale izdelana prav iz zelenkastega peračiškega tufa. Kako se je tuf, ki je mimogrede vulkanskega nastanka, znašel tu pa sem že pisal v tem prispevku.

Peračiški slap (Vir: http://www.radolca.si/brezjanska-pot-miru/)

Kljub temu da sem bil od preteklih treningov in tekem precej utrujen, so mi kilometri v tej zeleni pokrajini zelo hitro minevali. Po štirih kilometrih sem zavil na gozdno pot proti Slatni. Odcep seveda ni označen, mi ga pa je lepo pokazal moj Garminček. Višje se kolovoz popolnoma izgubi. Zato sem tu tekel verjetno nekoliko po svoje. Prek travnikov sem se navsezadnje povzpel do vasi Slatna pod Dobrčo. Veterani tekme, so mi pravili da se je tekma tu šele zares začela. In res planinska pot kmalu postane zelo strma, kar mi zelo godi. S Slatne do Koče na Dobrči je treba premagati še 840 m vzpona, skupno pa trasa premaga 1183 višincev.

GPS sled teka

Vendar se tudi planinske poti kmalu naveličam. Zato jo uberem direktno navzgor po lovskih stezicah in bližnjicah. Na koncu sem dobil kar sem iskal – tek direktno navzgor po strmih senožetih. Trening za Planico. V najbolj prijazni koči v Sloveniji sem si privoščil čaj. Potem pa sem zaradi kisanja vremena, namesto še na vrh, odbrzel proti domu. Za celotno 20 km dolgo pot od Mošenj prek Dobrče do Ljubnega sem v zelo zmernem tempu potreboval 3 ure.

Na jasen zimski dan v januarju na vrhu Dobrče – tokrat pa je bila na žalost megla

Naslednji dan pa sem se v družbi samih odličnih gorskih tekačev (Matjaža Mikloše – Majka, Klemena Trilerja, Luka Miheliča, Petre Miloše, Janeza Pustoslemška in Anžeta Božiča) odpravil na trening v Planico. Že čez teden dni bo tod vnovič (in zadnjič v taki obliki) potekal tek po velikanki bratov Gorišek. Tekma je bila letos zaradi obilice snega že enkrat prestavljena. Toplo aprilsko vreme pa je končno stopilo skakalnico. Vendar pa je nastal drug problem. Mi smo se na skakalnico podali po plohi. Zato je bila vsa skakalnica zelo razmočena.

Lanski tek v Planici je bil prava uspešnica – nobenega dvoma ni da bo tudi letos

Že spodaj na doskočišču skakalnice je zelo drselo. Tu so nam bile precej v pomoč mreže, za katere smo se lahko vlekli. Višje na lesenem doskočišču skakalnice pa bi bil tek popolnoma nemogoč, če ne bi na vsak meter doskočišče prekrivale letvice. Kljub vsemu ocenjujem, da je v primeru razmočene skakalnice tek zelo nevaren. Tek je dolg natanko 400 m in premaga 195 m višinske razlike. Če naklon pretvorimo v odstotke dobimo povprečno kar 99 % naklon! Na treningu smo za vzpon po skakalnici v povprečju potrebovali dobrih 7 minut. Na tekmi pa bo treba za zmago teči vsaj dve minuti hitreje. Se vidimo naslednjo nedeljo v Planici!