Tako na Škednjevcu, kot na Mišelj vrhu sem pred tem že bil. Tokrat pa sem ju obiskal še po drugih, nekoliko manj znanih poteh. Začel sem na Rudnem polju in se prek Studorskega prevala prevalil po Triglavski magistrali na Malo polje. Pot so pred kratkim nekoliko popravili. Vendar še vedno jim ni uspelo odpraviti njenega dolgčasa. Garmin mi je nameril da je z Rudnega polja do Vodnikove koče 7 km.

Presihajoče jezero

Že pot čez Malo polje je nekaj povsem drugega. Gre za zanimivo zamočvirjeno ravnico, ki jo imamo zaradi njenih značilnosti lahko kar za nekakšno visokogorsko kraško polje. Nastanek polja je še enkrat več povezan s tistim močnim prelomom o katerem sem že večkrat pisal.  Na koncu polja se pot nekoliko vzpne in nas pripelje do Presihajočega jezera. Lani sem bil ob istem času tu – pa je bilo popolnoma prazno. Tokrat pa je bilo na srečo polno. Na mirni jezerski gladini pasem lahko videl zrcalni odsev Stogov.

Triglavska magistrala okrog Tosca

Nadaljeval sem po markirani poti prek planine pod Mišelj vrhom proti Mišeljskemu prevalu. Že zelo kmalu pa sem se odcepil na neoznačeno pot v Mišeljsko dolino. Po njej sem nadaljeval do pasu gostega ruševja (možic), kjer sem zavil desno na stezico proti Koštrunovcu. Steza sprva vodi skozi gosto ruševje in po prehodih med skalovjem. Višje pa se je svet nenadoma odpre. Deloma po travah, deloma po robu melišča pod sem se vzpel na manjšo planoto na vzhodni strani Mišelj vrha. Do tu se imel čudovito vreme. Z izjemo številnih čred gamsov pa popolno samoto. S planote se je odprl zanimiv pogledat na Triglav. Namenil sem se še na Koštrunovec da bi naštudiral vzpon na Mišelj vrh. Potem pa se je iz čiste jasnine samo v 15 minutah navalila gosta megla. Odslej sem lahko videl le še max. 50 m pred sabo.

Mišeljski vrhovi, daleč v ozadju čez greben bode Kanjavec

Vzpon na Mišeljski vrh sem začel po slemenu, ki poteka na južnem robu planote (možici). Dokaj položno sleme me je kmalu pripeljalo pod strmo steno. Nadaljeval sem desno ob  strmi travnati grapi. Na vrhu grape se je strmina unesla. Tu sem zavil sem desno na greben, ki je bil na začetku lahko prehoden. Nenadoma pa je postal zelo ozek in izpostavljen  Previdno sem ga preplezal in spet zavil desno na hrbet na desni strani. Do vrha sem za tem užival v lažjem plezanju po skrotju in prehodih med skalovjem. Na vrhu sem si razgled zaradi goste megle lahko le predstavljal. Razgleda sem si želel predvsem zato da bi s tod videl prehod na naslednji cilj – Škednjevec.

Smer vzpona na Mišelj vrh

Sestopil sem po normalni smeri, po lahko prehodnem zahodnem grebenu. Po meliščih sem se spustil navzdol v Mišeljsko dolino. Moj naslednji cilj je bil Škednjevec. Nanj se običajno pride po zahodnem grebenu s sedla med Škednjevcem in Vrhom Hribaric. Lani sem se po tej varianti že vzpel na vrh -vendar ne z Mišeljske doline, ampak s Hribaric.

Glorija

Zato sem moral tokrat predvsem poiskati prehod z Mišeljske doline na tisto sedlo pod Škednjevcem. Zaradi goste megle pa nisem videl ničesar, še najmanj hribov nad sabo. Tako sem se bil prisiljen zanesti na svojega GPS Garmina. Bolj kot na GPS sem se zanašal na karto naloženo na Garminu. Zato sem že dokaj zgodaj zavil levo navzgor proti Škednjevcu. Po 20 min hoje, pa sem ugotovil da me je Garmin zavedel.

Vršni greben Škednjevca je zelo izpostavljen, težavam se umikamo na južno stran

Izkazalo se je da ima karta Adria Topo 2.41 (ki jo imam naloženo na Garminu) narobe označen vrh Škednjevca. Škednjevec na tej karti je namreč označen na mestu nekega neznanega vrha, ki leži  v grebenu vzhodno od pravega Škednjevca. Pravi Škednjevec pa na tej karti sploh ni označen. Po GPS sledi sem se vrnil nazaj v Mišeljsko dolino. Potem pa navzgor po dolini do velikih skalnih balvanov. Pri balvanih sem zavil levo na melišča  (možic) in se po povzpel proti sedlu pod Škednjevcem.  Držati se je treba predvsem levo, nekaj malega je potrebno tudi poplezati. S sedla sem za tem brez težav dosegel vrh gore. No, pa mi je le navsezadnje uspelo, navkljub popolni megli.

Nazaj na Rudno polje sem se vrnil prek Malega polja, Vodnikovega doma in Triglavske magistrale. Na koncu mi je Garmin nameril  da sem prehodil 27 km poti in  premagal 2250 višinskih metrov vzpona in spusta.

GPS sled mojega “plesa” v Mišeljski dolini

Lep gorniški pozdrav,

Bojan Ambrožič