Planinsko društvo Radovljica ni največje, niti ne najbogatejše tovrstno društvo v Sloveniji. Vseeno pa se lahko pohvali z največjim mladinskim odsekom pri nas.  Vanj je aktivno vključeno prek 200 otrok in mladostnikov, ki v spremstvu planinskih vodnikov spoznavajo pravila varne hoje in vedenja v gorah. Sam sem vodnik v mladinskem odseku že pet let, nekateri kolegi pa tudi že po 10 let in več.

Pogorje in ledeniki okrog Allalinhorna

Tokrat smo se vodniki mladinskega odseka odpravili na strokovno ekskurzijo v Švicarske Alpe. Naš cilj je bil spoznati ledeniško tehniko, ter se povzpeti na enega ali dva štiritisočaka. Ekskurzija je potekala pod vodstvom vodnika Domna Zupana, ki ima z vzponi v Švicarskih Alpah že več kot 10 let izkušenj.

Od leve proti desni: Alphubel (4206m), Taechhorn (4491 m), Dom (4545 m), Lenzspitze (4294 m) in Nadelhorn (4327 m).

Prvi dan je bil v celoti rezerviran za več kot 700 km dolgo vožnjo do mesteca Saas Grund, kjer bomo nastanjeni. Najprej  smo se po avtocesti dolge ure vozili prek neskončne Padske nižine do Milana. Zazdelo se mi je da je stvaritelj te pokrajine hkrati tudi izumitelj slavnih ukazov “copy” in “paste”, saj je 300 km pokrajina ves čas se ponavljajoča: travniki, gozdiči topola in pa vinska trta. Pri Milanu pa smo zavili proti severu, proti Alpam in kmalu je pokrajina posta zanimiva in predvsem vse bolj gorata. Mimo  nižjih hribov pri jezeru Maggiore, ki mimogrede kot zanimivost svojim dnom sega kar 170 m pod morsko gladino, smo hitro prišli v objem najvišjih gora v Švicarskih Alpah. Prvič smo se ledenikom in visokim vrhovom čisto približali na 2005 m visokem prelazu Simplon. S slikovitega prelaza smo se spustili v dolino ter nadaljevali po dolini Saastal do mesteca Saas Grund, kamor smo prispeli po desetih urah vožnje. Nastanili smo se v kampu Kapellenweg (1559 m), ki bo naslednje štiri dni naš “bazni tabor”.

Mesto Saas Fee z ledeniki

Sam nisem dolgo izgubljal časa in sem se odpravil pretegnit od vožnje zategnjene noge. Neposredno s kampa Kapellenweg  (slo. pot. s kapelicami) proti mestu Saas Fee vodi zanima potka, kjer je vsakih nekaj 10 m stoji večja ali manjša kapelica. Mene te kapelica niso toliko fascinirale, kot pa sama čudovita pokrajina. Navdušilo me je mesto Saas Fee (1800 m), ki leži neposredno pod izteki ledenikov. Poleg tega so zanimive tudi stare hiše, ki ležijo na kolih – baje zaradi tega da jih podgane ne morejo doseči.

Laggihorn (4010 m) s svojim ledenikom ter lomečimi se seraki

Ves čas sem hitel, tekel, saj me je noč že nekoliko preganjala. Vendar ker Švica leži kakšnih 7° zahodneje od Slovenije, se je izkazalo da je noč pri njih pol ure kasneje kot pri nas. Zato sem imel dovolj časa da sem s Saas Fee-ja odtekel navzgor proti ledenikom, ki so me tako navdušili. Če ne drugega mi bo tura koristila za aklimatizacijo. Prek ogromnih ledeniških moren sem se mimo koče Glechergrotten povzpel skorajda do koče Spielboden (2448 m). Ta koča leži na ostrem grebenu med jezikoma ledenika Feegletcher. Zazdelo se mi je da sem pritekel precej visoko, vsaj za Slovenske razmere prav gotovo, vendar je v resnici začetek ledenika kar 2000 m višje. Takrat sem približno dobil občutek kako zelo visoke so Švicarske Alpe. Imel sem voljo da bi nadaljeval še višje proti koči Laengfluh, vendar me je noč prisilila da sem odtekel v dolino.

Naslednji dan smo se za višinsko aklimatizacijo odpravili na tritisočak Jegihorn (3206 m). Vendar izleti v hribe v Švici potekajo nekoliko drugače, kot sem tega navajen. Pri nas se vzpon skorajda vedno začne v dolini. Tu pa proti vsem pomembnejšim goram, sploh štritisočakom, vodijo gondole in kabinske žičnice. Zaloga ledu omogoča smučanja skozi celotno leto. Problem Švicarskih gondol je ta da so izjemno drage – saj posamezne vozovnice stanejo tudi 50 € in več. Računali smo celo da bo to naš največji strošek na “odpravi”. Vendar smo imeli srečo da so bile vozovnice za vse gondole v dolini že  vključene v ceno nočitve v kampu v obliki obveznega doplačila v višini mizernih 3.5 €. To doplačilo nam je omogočilo celodnevno vožnjo z vsemi gondolami in žičnicami. Skratka vemo tudi za drugič kam- da “pridemo po Gorenjsko skozi” v sicer pregrešno dragi Švici.

 

Ferata na Jegihorn

Tako smo se prvi dan s kabinsko žičnico povzpeli do Kreuzbodna (2397 m) pod štiritisočakom Weissmies. Žičnica gre sicer še naprej do ledenika na višini 3200 m. Mi pa smo nadaljevali peš proti ferati na goro Jegihorn. Ferata na Jegihorn je pravzaprav ena lažjih ferat, ki sem jih prehodil v zadnjih letih. To se vidi da je bila izdelana še v času pred pojavom izjemno zahtevnih ferat. Vmes se pojavi le eno težje mesto  – prečnica kjer je potrebno stopati na trenje. Sam bi tej ferati dal oceno težavnosti B/C. Za razglede, ki jih ponuja pa gotovo A+, saj poteka ves čas po razu in grebenu z izjemnimi razgledi na same štiritisočake in na njihove ledenike. Še posebno smo uživali v pogledih na ledenik Gruebengletcher (pod Fletchornom), katerega seraki so se v času našega vzpona  podirali in grmeli v dolino.

Na vrhu Jegihorna (3206 m)

Sestop z Jegihorna poteka brez posebnost čez velika kamne. Za katere kamnine pa sploh gre? Večinoma so to za visokometamorfne kamnine – predvsem gnajsi in blestniki. To so zelo podobne kamnine, ki jih najdemo v Avstriji v Turskih Alpah. Številne gube v kamnini kažejo na ogromne tlake in globine v kateri je potekala metamorfoza. Te kamnine so bile nekoč del  manjšega kontinenta – imenovanega tudi Jadranska mikroplošča, ki se je pred ca. 100 milijoni let odtrgala od Afriške plošče. Jadranska mikroplošča je nato začela riniti proti severu in v terciarju trčila z Evrazijsko ploščo. Deformacije kot posledica tega trka kontinentalnih plošč so se kompenzirale (med drugim tudi) z dvigovanjem Alp. Nekaj več o tem sem že napisal tule: https://bojanambrozic.wordpress.com/2012/06/04/kratka-geoloska-zgodovina-slovenije/

 

Gube v metamorfnih kamninah

Ledeniški led je tako kot “prave” sedimentne kamnine zgrajen iz množice plasti. Da iz snega nastanek nastane ledeniški led je potrebno več 10 let: v tem času kristali ledu (zaradi tlaka) rekristalizirajo. Gre za identičen proces kot metamorfoza kamnin. Ravno zaradi tega imamo ledeniški led res lahko za neke vrste kamnino. Poleg tega se v led ujamejo zračni mehurčki. S preučevanjem teh mehurčkov je ugotavljati spremembe v sestavi ozračja (npr. količini CO2-ja) skozi časovna obdobja.

Žičnica na Hohsaas pelje iz 2397 m na 3200 m

Tretji dan nam smo planirali vzpon na štirtisočaka, pa nam je zagodlo vreme. Zato smo raje ostali v dolini in se šli turizem. Tako smo se zapeljali do konca doline Saastal, kjer leži ogromen jez in za njim jezero Mattmark. Jezero smo obhodili in ugotovili da po velikosti ne zaostaja kaj dosti za Bohinjskim jezerom. Jezero leži na višini 2197 m, napajajo pa ga vode, ki prihajajo iz talečih se ledenikov pod Strahlhornom (4190 m) in Stellihornom (3436 m). Popoldne pa smo se odpravili še v sosednjo dolino, v mesto Zermatt, ki slovi po razgledih na najbolj znano in po mnenju mnogih najlepšo goro na svetu – slavni Matterhorn.  Mi smo bili žal prikrajšani za te razglede. Prav tako pa nas sam Zermatt ni navdušil, saj je tu zaradi obilice turistov prava norišnica. Sam temu pravim kar “hard core toursim”.

Jezero Mattmark

Tudi naslednji dan zjutraj vreme ni zgledalo najboljše. Vseeno smo se odpravili proti Allalinhornu (4027 m), če ne drugega ne na trening ledeniške tehnike. Najprej nas je s Saas Feeja žičnica popeljala na Felskinn (3000 m). Z žičnice smo lahko res uživali v red čudovitih razgledih na ledenike in njihove razpoke. S Felskinna pa smo se z metrojem skozi predor odpeljali na Allalin (3500 m). Gre za podoben metro, ki je pred 12 let zgorel v Kaprunu. Če ne bi imeli kampovske ugodnosti bi nas ta izlet stal kar 56 €.

Alallinhorn, kot je videti s zgornje postaje metroja. Tu je mogoče smučati vse leto – narejen je celo snowboard park.

Na srečo se je vreme znatno izboljšalo in imeli smo vse možnosti za uspešen naskok na Allalinhorna. Od tu do vrha je resda zgolj 500 višinskih metrov, ki jih sam lahko z lahkoto pretečem v pol ure. Vendar pa je to popolnoma drugače, zaradi velike višine. Tako visoko namreč še nikoli nisem bil. Razen čudnega občutka v glavi, ki je po parih minutah minil, sem se počutil odlično. Imel sem občutek da bi z lahkoto lahko tekel. Konec koncev je eden mojih dolgoročnih ciljev tudi udeležba na gorskem teku na Pikes Peak (4302 m). Tekom ture sem spoznal da sem tega res sposoben.

Ledeniška razpoka z goro Feechopf (3888 m) v ozadju

Ledenik pod Strahlhornom (4190 m)

Na ledeniku smo se razporedili v naveze. Hoja v navezah je nujno zlo pri hoji po ledenikih, saj smo le tako lahko varni pred padci v ledeniške razpoke – v žargonu imenovane tudi špaltne. Padci v ledeniške razpoke sploh niso redkost in predstavljajo resno nevarnost.

Ledeniške razpoke nastanejo zato, ker se gmota ledu ves čas premika čez neravno kamninsko podlago in se na njej lomi. Ledenik pa se premika zaradi pojava imenovanega regelacija. Ledenik ima namreč tako veliko maso da se ledu na dnu ledenika zaradi tlaka zniža tališče in se zato na samem dnu stali. Ledenik tako teče po tanki plasti vode. Zaradi istega pojava lahko tudi drsamo po ledu. Le da visoke tlake, ki so potrebne za ta pojav povzroči ostra klina drsalke.

Alphubel (4206 m)

Razgled proti Mattherhornu (piramidasta gora na desni)

Ker smo hodili zelo počasi, sem sam lahko užival v fotografiranju najlepših razgledov, ki sem jih kdajkoli videl. Vzpon na Allalinhorn po tehnični plati sicer ni zahteven – po tej plati je primerljiv recimo z zimskim vzponom na Grintovec. Smer pa vseeno preči nekaj večjih in tudi po več 10 m globokih špalten. Po dveh urah hoje sva s kolegom v navezi dosegla vrh gore, kar je bil za oba sploh prvi vzpon na vrh štiritisočaka. Z vrha je bil lep razgled na dolino, Matterhorn, Strahlhorn in Rimpfischhorn. Sledil je sestop nazaj proti gondoli.

 

Na vrhu Allalinhorna (4027 m)

 

Pot vodi pod seraki in prek globokih  ledeniških razpok (Foto: Matej Pagon)

Pri tem sva naletela na navezo kolegic, ki so nekoliko zaostale. Zato sem z veseljem prevzel vodstvo še te naveze in pomagal kolegicam doseči vrh. Še vedno sem se počutil odlično in zagotovo bi lahko tekel nazaj do gondole in potem še tretjič na vrh. Vendar vreme se je pokvarilo in začel je naletavati sneg. Zato smo  raje pohiteli v  dolino.

Še drugič na vrh, v ozadju Rimpfischorn (4199 m)

Za zadnji dan naše odprave sem si zaželel še vzpona na Weismiss (4027 m). Žal pa se mi nihče ni želel pridružiti v navezi. Solo vzpon pa bi bil zaradi izredno razbitega ledenika prenevaren. Zato smo se z žičnico zgolj povzpeli do Hohsaasa (3200 m), ki leži ob robu ledenika Triftgletcher pod Weismissom. S tega mesta ni bilo lahko gledati na plezalce, ki so se vzpenjali proti vrhu Weismissa.

Weismies 

Vendar jaz vem da se bom v Švicarske Alpe še večkrat vrnil, saj so me preprosto preveč navdušile. Hkrati, dragi bralci, sem se z največjim pripravljen veseljem pridružiti kakšni vaši navezi, namenjeni v Centralne Alpe. Zato vam bi bil več kot hvaležen.

Plezalci na Weismiesu 

Seveda pa sem zelo hvaležen Domnu in celotni ekipi, ki je skrbela da smo se teh pet dni v Švici imeli nezadržno lepo. Čas je minil ekspresno in šele sedaj ko pišem ta blog sem ugotovil, da sem v tem času uspel pozabiti na vso goro dela, ki me čaka doma. V naslednjem mesecu me namreč čaka zagovor diplomske naloge in še kopica drugih obveznosti. Zato je bil ta oddih prava nuja. Skratka Centralne Alpe, vrnil se bom!

Ledenik Triftgletcher

Lep gorniški pozdrav,

Bojan Ambrožič