Zadnjič sva s kolegom v odličnih razmerah pešačila na Kredarico. Ker je šlo malce bolj počasi, sem razmišljal kako fino bi bilo na Kredarico šele teči.

To tekaško željo sem si pravzaprav izpolnil takoj, ko je bilo to mogoče.  Začel sem kar na koncu Zasipske planine. To zato da sem se dobro ogrel, preden bo šlo zares. Nekaj dni nazaj sem namreč na treningu staknil manjšo poškodbo kolena. Le dobro izvedeno ogrevanje mi bo sploh omogočilo izvedbo teka ter preprečilo nadaljnje poškodbe. Tako sem nekako izumil posebne gibe pri katerih me koleno ni bolelo. Pri lesi sem pritisnil štoparico in začel teči. Začetni kilometer je skorajda ravninski in čezenj bi se moral skorajda izstreliti. Vendar nisem smel teči na polno, ker je v kolenu še vedno nekaj neprijetno kljuvalo.

Ko, pa se je začel klanec, so bolečine povsem izginile. Nadaljeval sem brez težav. Trudil sem se le da sem izbiral čim boljše bližnjice. To je bilo pomembno tako spodaj v gozdu, kot tudi kasneje. Največjo skrajšanje proge pa je nedvomno pomenila bližnjica proti Pastirskemu stanu. Njej sem se do sedaj pri tekih navadno izogibal, ker je precej zoprna za orientacijo. Seveda orientacija ni tako težka, da bi se na njej planinci lahko izgubili. Drugače! Pri gorskem teku se stvari odvijajo tako zelo hitro da na orientacijo preprosto ne moreš misliti. Vse mora biti glavi znano že vnaprej. Ta bližnjica pa ima precej podvariant in pri teku ni časa razmišljati katera stezica bi bila lahko prava. Najbolj optimalno je da gremo takole. Za kamnitem vodnjakom na koncu Malega polja skrenemo (levo) z markirane poti. Steza se začne vzpenjati navkreber proti levi. Mi pa nadaljujemo naravnost navzgor (ali še bolje) rahlo proti desni po strmih travah. Po nekaj 10 višincih bomo naleteli na širšo pot, ki nas v ključih skozi širok žleb pripelje do Pastirskega stanu. Tu pridobimo najmanj 2 minuti, lahko pa jih tudi še precej več izgubimo če nas zavedejo številne manjše stezice.

Pri Pastirskem stanu sem bil v 46 minutah. Potem pa sem za vodnjakom zavil desno na klasično pot proti Kredarici. Tista ravninska prečnica v desno je bila zame psihično precej mučna, saj sem se spraševal kje bi ta čas že lahko bil čez bi tekel po strmi poti pod Kurico. No mogoče bom pa naslednjič tekel še to varianto da vidim katera je hitrejša.

Končno se tudi moja pot zasuka navkreber. Prav tako pa začne močno pripekati tudi sonce. Prijetnega hladu inverzije je konec. Na Ržkih podih sem v uri in treh minutah. Sedaj me čaka le še približno 500 višincev do Kredarice. Strmina pod Kalvarijo je bila zelo neprijetna za tek, saj sta se menjavala zopern grušč po katerem se je mlelo in prve zaplate snega na katerih copati niso prijeli. Pravi sneg se je začel šele tik pod vrhom Kalvarije. Na srečo je bil ravno prav odjenan da se je po njem dalo odlično teči. Poleg tega pa po snegu, zaradi njegove mehkobe zelo rad tečem. Da ne omenjam čudovite bele okolice. A, le te (vsaj gor grede) žal nisem imel časa opazovati.

Pri Kredarici sem bil v 1 h 34 min 34 s, sprva kar malce razočaran ker mi ni uspel tek pod eno uro in pol. Vendar se res nisem mogel pritoževati, saj je bil dan res izredno lep. Sprehodil sem se še na bližnjo Kredarico, da sem se nagledal razgledov. Danes se je veliko ljudi tudi vzpelo na Triglav. Poročali so o odličnih razmerah – da je bil sneg trd in da je bilo kopno le na parih krajših odsekih. Tudi mene že zelo mika pikarija. Vendar čez gorski tek ga ni!

No da še to priložnost izkoristim za še en kratek test gorsko tekaških copatov. Enkrat sem  o tem že pisal in vse tisto kar sem povedal od danes dalje še toliko bolj drži. Na Kredarico sem tekel s starim copatom Inov-8 X-Talon 212. Gre za preizkušeno odličen copat s katerim sem letos tekel že čez Spodnje Bohinjske gore, Črno prst, pozimi na Stol in Komno. Skratka vedno sem ga vzel, ko me je čakal težak gorski tek. Ta copat ima samo eno pomanjkljivost -nima blaženja. To na kratki rok nima nobenega vpliva. Vendar če se ga uporablja čez daljše časovne obdobje večih let pa to lahko vodi v nepopravljive poškodbe sklepov.

Zato sem se odločil da ga zamenjam s copatom Salomon Speedcross 3. Ta copat trenutno uporabljajo nekateri najboljši gorski tekači na svetu. Zato nisem dvomil v njegovo kvaliteto. Testiral sem ga na Dobrči – mojem klasičnem gorsko-tekaškem poligonu. Na ta način sem se v čim večji meri izognil pristranskosti. Na začetku je bil občutek noge v copatu dober, saj je copat znotraj udobno obložen s tekstilom.

Vendar se je začetno navdušenje takoj ko sem s copatom stopil na zahteven teren, razblinilo. Podplat namreč ne nudi zahtevanega oprijema. Sam od copatov zahtevam da mi dajejo brezpogojen oprijem, ker med tekom ni časa paziti na natančno stopanje. Copat mora sam prijeti. Podplati tega copato to ne zmorejo! Vzrok je verjetno v nekih čudnih strešicah, ki štrlijo iz podplata, namesto običajnih čepkov, kot smo jih vajeni.

Nadaljnjo kar me je zmotilo je sistem zavezovanja. Copat namreč nima klasičnih vezalk, ampak nek svoj sistem, ki na moč spominja na tistega s katerim običajno zadrgnemo hlače ali rokavice. No, tako sem tudi jaz zadrgnil copate. Vendar seveda, čez čas se je vse skupaj zrahljalo in spet nisem mogel normalno teči. Zakaj? Sam pravim da je zavezovanje vezalk (klasičnih ne teh- teh se itak ne da zavezati) mala znanost. Namreč le pravilno zategnjene vezalke dajejo potreben občutek v podplatih. Če se zadeva zrahlja oz. je premalo zavezana se ne da tako natančno stopati, hitro teči ter še prej se gleženj zvije.

Tretja stvar, ki mi ni bila všeč pri teh čevljih je njihova teža. To načeloma niti ne bi bil tak problem glede na to da je copat blažen in zato težji. Vendar kot se je izkazalo je blaženje pri copatu povsem neuporabno. Naj pojasnim: copat je blažen samo zadaj na petnem delu, spredaj pa ne. To pa ima pri teku v strme klanec eno zelo čudno posledico. V take klance se teče izključno le po prstih, saj peta nikakor ne more priti do tal. Tako nam tisto težko blaženje, ki ga nosimo s seboj prav nič ne koristi.

Skratka, lahko zaključim da so to eni slabših copat s katerimi sem kdajkoli tekel. Sedaj veste, zakaj so na današnjem teku ostali doma. Sprašujem se koliko Salomon plačuje vrhunskim tekačem da jih prodajajo. Odličnemu tekaču je tako rekoč vseeno, saj  bo odtekel dobro ne glede na to s čim teče. To je navsezadnje (bos) dokazal legendarni Abebe Bikila na olimpijskih igrah v Rimu.

Lep gorsko-tekaški pozdrav,

Bojan Ambrožič