Zadnjiški Ozebnik

Letošnja jesensko vreme je res nenavadno toplo in stabilno. No mogoče mi boste to opazko malce zamerili. Namreč po nižinah trenutno ni ne toplo in ne lepo vreme. Vzrok je v gosti inverzijski megli, ki že tri tedne preprečuje dostop vsakršnim sončnim žarkom. V gorah, nad meglo, pa je popolnoma drugače. Pravzaprav že dolgo časa v gorah pozno jeseni ni bilo tako vroče in tako malo padavin. Že denimo lani ob enakem času sem na Stol gazil sneg do pasu in bil zaradi nevarnost snežnih plazov primoran celo obrniti. V Ljubljani pa je bil tak snežni metež da so se po ulicah vozili sankači. Kje pa je danes sneg? Le v visokogorju nad 2300 m in še to le do 50 cm.

Trentarski muzej

Po eni strani že komaj čakam pikanje. Po drugi strani pa mi tako prijetno vreme zelo leži, saj sem tako lahko prehodil še nekaj poti, ki sem jih sicer planiral za naslednje leto. Bo pa zato drugo leto malce manj dela! Danes je prišel na vrsto Zadnjiški Ozebnik. Mogočna gora, ki se z visokimi strmimi stenami dviga nad dolinami Trento, Zadnjico in Trebijskim dolom.

Razor

Pot skozi Trebijski dol se uradno začne na makadamski cesti nekaj 100 m za Trentarskim muzejem, gledano z Gorenjske smeri. Že čisto na začetku kolovoza je zapornica, ki je baje večinoma zaprta. Tokrat pa ni bila in sem se lahko zapeljal skoraj do planine Krotice. Nadaljeval sem peš po mulatjeri proti sedlu Čez dol. Na začetku je šlo hitro, saj mulatjero sekajo (markirane!) bližnjice. Kasneje pa se pot položi in zdi se da se mulatjera vleče v večnost. Višje, na planini tik pod sedlom, se začnejo odpirati čudoviti razgledi proti Velikemu Špičju in Kanjavcu. Motivacija se mi spet vrne.

Jalovec

Odcep za pot proti Zadnjiškemu ozebniku je kakšnih 50- 100 m pred križiščem markiranih poti na sedlu Čez dol. Ostro levo nas usmeri velik in zanesljiv možic. Naslednjih nekaj 10 m poti pa je ključnih. Gre za rahlo valovit svet, ki ga običajno prerašča visoka trava. Pot se v travi ponavadi povsem izgubi. Na srečo je nekaj možicev, ki pot dobro nakažejo. Treba se je držati nekoliko proti levi. To govorim zato, ker sem letos poleti že stikal za to potjo in sem imel na začetku kar težave, saj je bilo takrat rastje res bujno. Danes pa ni bilo nobenih skrivnosti, saj rastja ni bilo več. Odpadlega listja pa tako visoko tudi ni več. Ko pa pot enkrat ujamemo, vse do vrha ni več orientacijskih težav. Stezica je sicer zelo ozka, a dobro sledljiva. Pojavljajo se tudi posamezni možici.

Vrh Zadnjiškega Ozebnika

Nagrada za vzpon na vrh gore, je prav gotovo čudovit razgled. Izreden razgled je posledica precejšnje odmaknjenosti gore od ostalih vršacov. Vrh ima kar dve vpisnih knjigi. Prva je normalno namenjena vpisovanju smeri prihoda in odhoda. Druga pa vtisom s poti. Na hitro sem jih malce prebral in ugotovil da večina govori o eni in isti stvari – o neponovljivem razgledu. Nek par je celo zabeležil da je tu sklenil zaroko. Ne, ne bom vam opisoval razgleda. Kar sami vzemite pod pod noge in si ga oglejte. Pot je ves čas lahka in primerna za vsakogar.

Sestopil sem po poti vzpona in tako je bilo izleta zares hitro konec. Vendar je bila to šele dobra polovica mojega plana. Načrtoval sem še da bi prehodil pot z 32. Vršiške serpentine proti vrhu Prisojnika. Nekaj minut kasneje že parkiram pri 32. serpentini in se lotim iskanja začetka poti. Priznam nisem prebral opisa poti in zanašal sem se le na zemljevid (Triglav, 1: 25000), kjer je pot narisana kot markirana.

Najvišji in …

… najvišja

Na začetku sem se sprehodil nekaj 100 m gor in dol od 32. serpentine, da bi našel pot Pa nikjer ni bilo videti nobene označbe ali sledu o začetku poti. Sklepal sem da je začetek poti erozija odnesla in da se le nekaj metrov stran od ceste začne dobro vidna pot. Zato sem se lotil sistematičnega iskanja poti. Vzpel sem se nekaj deset metrov v gozd in potem prečil v obe smeri levo in desno da bi naletel na pot. Po 20 min iskanja sem jo res našel. Dejansko je bilo videti nekaj popolnoma obledelih markacij na tleh na skalah, na mestu, kjer so bila drevesa mogoče za spoznanje bolj razklenjena kot običajno. Pravzaprav je bilo iskanje markacij bolj podobno arheološkim posegom, kot pa planinstvu. Pa kdo bi potreboval markacije, če bi bila vidna vsaj drobna stezica. Vendar nisem videl ničesar, kar bi vsaj približno spominjalo na pot. Če bi bil dan daljši bi vseeno poskušal. Tako pa sem raje odnehal. Zdi se da s tega izhodišča  nihče več ne hodi na Prisojnik od kar je bila speljana cesta na Vršič.

Planinska arheologija– najdi skrito markacijo na sliki 🙂

Pa še to sem opazil. Slapovi pod Prisojnikom so že zaledeneli. Prav tako tudi Lucifer  v Gozd Martuljku.

Prisojnik s svojim oknom in zaledenelimi slapovi

Lep gorniški pozdrav,

Bojan Ambrožič

Submit a comment

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.