Glede na to da sem praktično celo sezono zamudil sem se teka na Črno prst preprosto moral udeležiti. Poleg tega pa tek na Črno prst sodi v tisto drobno peščico tistih “ta pravih” gorskih tekov pri nas.
Od tod ime Črna prst (Foto: Polona Mlakar)
Po parih zaporednih tekih v slabem in negotovem vremenu je tudi Črna prst ugledala vroč sončen dan. Do sedaj me je na štartu te tekme še vedno zeblo. Tokrat pa je bilo že zgodaj zjutraj prav prijetno toplo in brez težav (brez šklepetanja z zobmi) sem se lahko pripravil na začetek tekme. Vsekakor sem manj občutljiv na vročino, kot na mraz.
Zmagovalec Simon Alič (foto: Vilko Božič)
(Foto: Vilko Božič)
Drugouvrščeni – Gašper Bregar (foto: Vilko Božič)
Štart teka je bil zelo hiter, kar pa me ni zmedlo. Izoblikuje se kar velika skupina v kateri tečejo vsi najboljši. Sam se vodilno skupini nisem pridružil in sem jo le z razdalje parih metrov kontroliral, ker mi je bilo jasno da bodo favoriti še pred Trtnikom potegnili, ostali tekači pa bodo kaj hitro omagali. Tako se je tudi zgodilo. Selekcijo se je naredila že na strmem klancu za vasjo Trtnik. Tu favoriti – Simon Alič, Klemen Triler in Gašper Bregar močno potegnejo naprej.
Tretejeuvrščeni -Klemen Triler (foto: Vilko Božič)
(Foto: Vilko Božič)
Sam pa sledim v skupini z Mirkom Janjatovičem in turnim smučarjem Anžetom Šenkom. Glede na prejšnja leta se mi je proga zdela predvsem precej bolj strma. Lani sem jo skorajda v celoti z veliko lahkoto pretekel. Letos pa mi ne gre. Po bolezni in poškodbi nisem opravil niti enega težkega gorskega treninga za moč v strm klanec. To se mi je danes še kako poznalo. Prvič se mi je zgodilo da se na tekmi nisem mogel popolnoma iztrošiti izključno zato, ker v nogah preprosto ni bilo dovolj moči da bi tekel v strm klanec. Zato sem na strmejših odsekih raje hitro hodil, kot tekel. Na položnih delih vzpona, kot je npr. “ravnina” pod prvo okrepčevalnici pa je letelo brez problemov.
V zadnjem vzponu (foto: Vilko Božič) – zaostal sem le za najboljšimi tremi
(Foto: Simon Alič)
Zadnji metri proge (Foto: Simon Alič)
Po okrepčevalnici se začne glavni vzpon, kjer sem spet brez potrebe preveč hodil. Slišalo se bo čudno. Vendar je res tako da ko enkrat začneš hoditi je težko prestaviti nazaj v tek.
Če mimogrede še odprem svoj pogled na večno debato: ” Kaj je hitreje v strm klanec – tek ali hitra hoja?” Po mojem mnenju je tek tudi v ekstremno strm klanec hitrejši od hoje. Vendar le malce in tem bolj je strmo tem manjša je ta razlika. Pri tem pa se s tekom po mojih občutkih porabi vsaj za četrtino več moči kot s hitro hojo. Torej četrtina več moči zato da si ca. 5 % hitrejši! Zato kadar gre zgolj za uvrstitev na pomembnih tekmah je hitra hoja gotovo dober taktičen oprijem.
Na vrhu Črne prsti (Foto: Polona Mlakar)
Ponavadi če nekomu uspem dohiteti s hitro hojo medtem ko on teče, ga navadno v nadaljevanju tekme z lahkoto prehitim. Dovolj je 5 korakov hitre hoje pa toliko pridem k sebi da lahko vnovič s tekom napadem v isto strm klanec. Nasproten primer – da sam ne zmorem več s tekom držati tempa sotekmovalca – pomeni da sem se znašel v izgubljenem položaju in bom po vsej verjetnosti hitro odpadel. Vsaj eden od obeh opisanih scenarijev se mi pripeti prav na vsaki tekmi v gorskem teku.
Spodnje Bohinjske gore (Foto: Polona Mlakar)
Če pa je klanec le nekoliko bolj položen pa je tek toliko lažji in hitrejši da ni dvoma kaj je najbolje izbrati. Ponavadi je pač tako da boljši tekači več pretečejo in so zato hitrejši. Dober primer je Tek na Grintovec, ki ga je do sedaj v celotni dolgoletni zgodovini dirke preteklo mogoče 5 tekačev (od teh nobeden naš). Noben drug tekač pa ni bil tako močan da bi zdržal tako naporen tek. Seveda bi marsikdo (tudi jaz) lahko tekel od podna do vrha, vendar ne bi imel dovolj moči da bi bil hitrejši od svoje hitre hoje.
Zmagovalci v kategoriji do 25 let (Foto: Simon Alič)
Tokrat sem si bolj kot dobre uvrstitve želel doseči vsaj približno spodoben čas. Žal, kot rečeno, se na srednjem delu proge nisem odrezal najbolje. Noge mi na tem delu niso tekle tako z lahkoto v breg kot sem bil vajen. Nad gozdno mejo pa sem po nekaj poskusih le uspel spet vklopiti tek in potem s tekom nisem odnehal do vrha. Trma! S to potezo sem se od Šenka in Janjatoviča kar odlepil. Ne morem biti prepričan. Vendar zdelo se mi je da sem zmanjšal tudi razliko do najboljših. Tako sem se pri domu Zorka Jelinčiča veselil svojega tretjega uspešnega prihoda v cilj na tekih na Črno prst – s časom slabi dve minuti slabšim kot lani. Pogoji očitno niso dopuščali hitrega teka, saj je večina zaostala za svojimi najboljšimi časi. Sicer pa je po pričakovanjih zmagal Simon Alič pred Gašperjem Bregarjem in Klemenom Trilerjem.
Izjemni razgledi s Črne prsti (Foto: Vilko Božič)
(Foto: Vilko Božič)
Za nagrado pa smo na vrhu Črne prsti lahko uživali v čudovitem razgledu brez enega samega oblačka. Organizacija tekme Graparskih kerlcev pa nas je spet navdušila. Pridemo drugo leto spet!
- FANTASTIČNA GALERIJA FOTK S TEKME (Vilko Božič): https://picasaweb.google.com/ajva64/CrnaPrst_03092011
- REZULTATI (absolutno in po kategorijah):
ARHIVSKA POROČILA:
- s 17. teka: https://bojanambrozic.wordpress.com/2010/09/04/17-gorski-tek-ivana-anderleta-na-crno-prst/
- s 16. teka: https://bojanambrozic.wordpress.com/2009/09/05/16-gorski-tek-na-crno-prst/
Lep gorsko-tekaški pozdrav,
Bojan Ambrožič
Bojan Ambrožič 
3 comments