S Krnice čez Kriško steno in Kriške pode na Razor

Končno so vremenoslovci napovedali stabilno in lepo vreme. Končno grem lahko eno malce daljšo turo. Zaradi ponedeljkove dobre vremenske napovedi sem taktiziral in nedeljo izkoristil za krajši, a nič manj zanimiv, gorski tek na Mežaklo. Pa poglejmo kako se mi je ta taktika obrestovala …

Jutranji pogled v Krnico

Nekaj čez pet zjutraj sem začel pri tretji Vršiški serpentini. V prekrasnem danečem se jutru sem se spustil na planino v Klinu, kjer sem zavil proti Koči v Krnici in začel nabirati prve izmed številnih višincev na današnji poti. Pot v Krnico se ponavadi zelo vleče.  Ampak ker sem bil zjutraj še poln energije in tako osredotočen na turo, mi mine tako hitro da koče skorajda ne opazim. Že letim proti zatrepu doline Pišnice v krnico v Kotlu pod mogočno Kriško steno.  Pot do vznožja Kriške stene je boljša, kot bi si mogoče mislili. Najprej se položno vzpenjamo skozi gozd, ki že kmalu preide v ruševje. Na nekaterih mestih pot zasipavajo hudourniški nasipi čez katere pa lepo vodijo številni veliki možici. Tudi višje je pot lepa in predvsem ni obsežnih melišč na katerih bi se po nepotrebnem že na začetku ture izgubila vsa človeška moč v nogah. Ko pridemo v krnico v Kotlu je občutek, kot da bi stopil v mogočen amfiteater, tako nas strme stene obdajajo s treh strani.

Kriška stena

Zato je kar presenetljivo da je pot čez Kriško steno tako nezahtevna. Res da je nezahtevna. Vendar je na skalnih policah in žlebovih, po katerih se vzpenjamo, naloženo veliko drobnega grušča. Pri vzpenjanju čez tak grušč še ni toliko težav, kot je to pri sestopanju, ko je treba zavirati na takšnem kotalečem se materialu.

Kriški podi z Bovškim Gamsovcem, Pihavcem in Šplevto

Zgornje Kriško jezero

Z vrha Kriške stene sem se povzpel na Bovška vratca na severnem robu Kriških podov. S tod pa sem si privoščil krajši nenačrtovan ovinek še na Križ. Ni mi bilo žal teh nekaj dodatnih minut hoje, saj je razgled s Križa fantastičen. Le vrh Triglava se ni uspel rešiti megle. Vendar toliko bolj v soncu sije Razor, ki me danes še čaka. Vreme je zaenkrat odlično.

Srednje Kriško jezero

Na Križu si namestim opornice za gleženj, ki upam da bodo varovale moje gležnje pri sestopu (za slabih 400 višincev) proti Pogačnikovem domu. Sestop mine v razgledih na Zgornje in Spodnje Kriško jezero. Jezeri sta videti zdravi in trenutno izgledata neprimerno bolje od vseh Triglavskih jezer, z izjemo Ledvice.

Korale (ker so fosili precej drobni kliknite za večjo sliko)

Pri Pogačnikovem domu zavijem desno proti Razorju. Zaradi napisa Vršič 7 ur (brez vštetega vzpona še na Razor in Planjo) pa mi rahlo pade motivacija. Vendar to ni trajalo dolgo. Po meliščih dospem do točke slovenske geološke poti 44. To pot si je izmislil prof. dr. Stanko Buser, ki pa ga je žal smrt premagala še preden jo je uspel pisati v knjigi. Tako so na točkah trenutno samo številke; nobenega opisa in nič. Še sam sem nekaj časa ugotavljal kaj je sploh mišljeno. Nekaj prelomov je bilo videti, a nič posebnega. Potem pa sem se zazrl v tla in opazil številne lepo ohranjene korale. Te fosile sem potem srečeval skorajda celo pot. Profesor Buser je poleg koral naštel tudi številne školjke, brahiopode in cefalopode. Vsekakor je že samo geološko raziskovanje več kot dovolj dober razlog za ponoven obisk gore.

Kozorog z mladičem

Nadaljnji vzpon po melišču so mi skrajšali kozorogi, ki se niso pustili motiti pri svoji igri. Vreme pa se je medtem počasi začelo kvariti. Zato se s sedla Planje malce pospešeno vzpnem na vrh Razorja. Na vrhu sem še dovolj zgodaj, da ujamem zadnje izdihljaje razgleda. Potem pa se vse zapre v megli. Ko se, mimo Utrujenega stolpa, vzpenjam proti vrhu Planje me že močijo prve deževne kaplje. To me sprava niti ne moti. Gorske rože so še lepše za videti, če se na njih kot kristali svetlikajo dežne kaplje.

Razor

Na Razorju

S sedla Planje nadaljujem proti Vršiču. Tudi pot proti Vršiču ni zahtevna. Le na enem krajšem mestu se pot spusti prek srednje strme stene. Ravno ko sem bil na tem odseku poti je močno začelo deževati. Jeklenica je postala tako spolzka da jo nisem mogel zadržati. Zato sem se čez ta (v suhem) relativno nezahteven del poti, spustil zelo previdno.

Utrujeni stolp naslonjen na vrh Planje

Sledilo je še prečenje južnih pobočji Prisojnika proti Vršiču. Pot se na začetku precej spusti proti dolini Mlinarici in se na koncu močno nazaj vzpne preko Kranjske planine. Je pa lepa, ozka in na dobro markirana.

Triglavska roža (Potentellia nitidia) raste v blazinastih združbah

Z Vršiča sem se po peš poti spustil še nazaj do avta na 3. serpentini. Bog ne daj hoditi po cesti, ker se s to potjo (pa čeprav neoznačeno) potreben čas za sestop precej skrajša. Pri avtu sem po 9 urah in 58 min hoje, posnetih 676 fotkah in premaganih vsaj kakšnih 2500 m višinskih metrih.

Južna pot z Razorja na Vršič

Lep gorniški pozdrav,

Bojan Ambrožič

3 comments

Submit a comment

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s