Tominškova pot, Begunjski vrh, Cmir, dolina Za Cmirom

Letošnjega poletja nikakor še v dolini ni… še toliko manj v hribih. Vsaj zadnje 14 dni je vreme ves čas enako. Nad 2000 m se so temperature okoli 5-10 °C. Ob tem pa temperaturo znižuje še veter, ki ledeno-mrzlo piha predvsem na sedlih in škrbinah. Pa me vseeno vleče tja gor.

Klavrno jutranje vreme (Rjavina)

Po Tominškovi poti nisem hodil že 3 leta in zato je bilo prav da jo zopet obiščem. Sploh zato, ker bi rad po njej v prihodnosti tekel na Triglav. Prav s tekom sem pričel tudi današnjo turo. Začetek poti prek številnih strmih stopnic je idealen za gorski tek. Višinci kar letijo sami od sebe.

Razgled s Cmira

Zatem pa prispem nad gozdno mejo, kjer me nekaj ustavi, kar prej še nisem uspel opaziti. Na poti so vidne dobro izlužene školjke z redkimi polži. Školjk je toliko da tvorijo plast školjčnega apnenca. Vsaj kakšnih 15 minut jih srečujem ves čas na in ob poti.

Školjke na Tominškovi poti

prelomi

Preloma sta močna zamaknila kamninske bloke, kar se lepo vidi po tem da se na  prelomih plasti ne ujemajo

Školjkam je sledil zanimiv plezalni del poti preko prepadnih poličk in grap v severni steni Cmira. Kljub temu da sem bil zgoden, pa je vreme že čudno kazalo. Zato sem še pospešil da bi čim prej opravil turo in bi bil pred nevihto čim bližje dolini. Mimo Staničevega doma sem se povzpel na Begunjski vrh. Razgleda pa zaradi vremena ni bilo pravega. Po meliščih sem nadaljeval še proti Cmiru. Pot na Cmir poteka poteka ves čas po zelo razglednem grebenu. Pot je lahka razen na dveh izpostavljenih mestih, ki jih prečkamo po skobah (sploh drugi del je strm in navpičen). Na vrhu gore pa me vreme preseneti, saj se začne jasniti. Prav zaradi tega na vrhu gore ostanem nekaj minut dlje kot sem načrtoval. Dočakam da se iz megle pokažeta Triglav in Rjavina. Pokažejo se tudi številni drugi vrhovi. Le Martuljško pogorje ostaja v megli.

Pot na Cmir

Sestopim nazaj po isti poti do vznožja drugega odseka poti s skobami. Tu pa sem po skrotju sestopil v zatrep doline Za Cmirom. S tem sem si precej skrajšal pot, saj se mi ni bilo potrebno vračati čez cel greben do odcepa v dolino Za Cmirom. Ta varianta je popolnoma brezpotna in izključna primerna za sestop. Vseeno sem se s zatrepa doline povzpel nazaj na markirano pot, da sem si točno ogledal še tisti del poti (od zatrepa doline za Cmirom do markirane poti proti Begunjskim vratcem), ki bi ga sicer bil izpustil.

Cmir

Za tem sem vendarle sestopil nazaj v dolino Za Cmirom in pričel sestopanje. Celo pot kljub temu da sem hodil po Triglavskem pogorju nisem srečal žive duše. Tu pa naletim na gamsjo čredo vsaj kakšnih petnajstih živali in še toliko več kopit. Sprva skorajda ravna dolina se za tem prevesi v strm skalnat skok. Z lahkoto se ga obide po desni čez ruševja in skrotje. Lahko pa se gre tudi naravnost čez skok (najlažje prehode kažejo možici), kjer je potrebno nekaj lažjega plezanja. Sam sem seveda preizkusil obe možnosti.

Skok v dolini Za Cmirom

Na koncu pa je sledila še velika nagrada. Spust za približno 500 višinskih metrov, ves čas po odličnih meliščih. Za tem se po lovski poti sestopil v Turkov rovt in od tod nazaj na po cesti do parkirišča v Vratih. Šlo je za zelo kratek, a lep in samoten, izlet.

Meliščni luskuz

Lep gorniški pozdrav,

Bojan Ambrožič

Submit a comment

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s