Centralna Grapa v Begunjščici

Lavinske in pa vremenske razmere so se na srečo končno umirile, da so zimski vzponi spet varni. Za začetek sezone sem izbral zimsko klasiko – “Centralca” v Begunjščici.

Severna stena Begunjščice s Palca

Med ogrevanjem z Ljubelja proti Zelenici sem opazil da so plazovi, ki so lani morili spet približno na istem mestu. Le da tokrat njim v opomin stoji opozorilna tabla.

Central´c s Zelenice

Na Zelenici si namestim dereze in začnem pikati proti Centralni grapi. Visoko nad mano prvi danajšnji gorniki vzpon skozi grapo že skorajda zaključujejo. Ljudi je toliko, da se mi zdi da je danes ves gorniški živelj namenjen na Zelenico in gore nad njo.

V grapi

Sneg je zelo trd in predelan. Brez cepina in derez nebi šlo. Le tu in tam se najde kak manjši snežni zamet, kjer se čevelj mogoče do gležnja udre v sneg. Zaradi tega, ker mi ni potrebno gazit, hitro nabiram višince. Res pa je tudi da hkrati z višinci narašča tudi strmina. Dereze so se v sami grapi le še s sprednjimi zobmi vdirale v sneg. To strmino se še načeloma da prehoditi s samo enim cepinom. Za kaj strmejšega pa si moram nujno priskrbeti dva plezalna cepina.

Centralna grapa z vrha Begunjščice

Dan je bil mrzel, vendar pa skorajda brez oblačnosti. Tudi vetra ni blo, pa ga niti nismo pogrešali! Zato se je z vrha videlo razmere na sosednjih hribih.

Na Velikem vrhu

Sestopu čez Šentanski plaz sem se izognil, ker je bil tudi ta povsem pomrznjen. Padec bi pomenil zdrs v dolino. Zato sem raje sestopil čez Kalvarijo proti Prevalu. Ker tudi tu sneg (vsaj vršnih nekaj 100 višinskih metrov) ni bil nič bolj južen, sem sestopal še naprej z derezami. Šele pod gozdno mejo se je sneg toliko unesel, da je moj transport v dolino postala moja rit.

Greben Begunjščice

Še opozorilo za morebitne ponavljavce te poti, da sem pot na novo rdeče markiral. Stopil sem namreč na led skrit pod snegom. Pri tem sem za hip izgubil ravnotežje. Prav tako pa nadzor nad cepinom, ki je kot na tečaju zanihal v moji dlani in priletel natančno v moje ustnice s tako silo, da sem sprva mislil da sem ob zob ali dva. Na srečo sem si le malenkost oprasnil ustnico iz katere je potem še nekaj minut kapala kri.

Ledeni kapniki v Bornovem tunelu

Turo sem zaključil s sprehodom po Bornovi poti. Pa sploh ni bil čisti sprehod, saj pot prepredajo številne plazovine čez katere brez cepina in derez ne gre.