Vse preveč sem zadnje čase v Ljubljani. Pozabil sem kako trava je mehka, sedaj vem le še to kako trd je beton. Končno sedim na vlaku in se peljem proti Gorenjski. Presenečen skozi okno opazujem. Čudim se kam so izginile rdeče jesenske barve? Kako je to možno da je po gorah že tako belo? Ne morem si kaj! Moram nazaj …  … v gorski raj. Tam me ni bilo že mesec dni. Pa je slabo vreme povzročilo da sem se nižin držal še dodaten dan. V nedeljo pa sem zgodaj vstal bolj za vsak slučaj. Nahrbtnik je še vedno v kotu omare prazen ležal, saj resnega namena za turo nisem imel. Kristalno čisto modro nebo me prepriča, da grem v hribe.

Cilj ture je bil vzpon po Centralni grapi direktno na vrh Begunjščice. Še preden pa sem jo oddrvel proti Ljubelju, sem očetu sunil snežne verige, ker je danes prvi dan ko morajo biti vozila zimsko opremljena. Moja Škoda pa je še vedno obuta v letne čeveljčke.

Snežna meja se je začela le 5 minut hoje nad mejnim prehodom. Gaz je bila pomrznjena do te mere, da je bila hoja brez derez komajda mogoča. Pri Koči na Zelenici sem se usmeril na plaz pod Centralno grapo. Ampak ni šlo nikamor, ker sem se do zadnje plati vdiral v sneg. Pravzaprav sem se moral za vsak korak izkobacati iz snežne pasti.

Zato sem se odločil da poskusim vzpon po Šentanskem plazu. Storim napako in namesto da bi izgubil kakih 100 m višinske razlike, prečim pobočje preraščeno z ruševjem. To je bila šele “zabava”. Mnogokrat se mi je ravno tako vdrl sneg, da sem na ruševju obvisel kot marionetna lutka. Po samem Šentanskem plazu pa gre brez težav. Sneg se ravno prav vdira, da ni nevarno za zdrs. Sploh nižje ga je tako malo, da je konica cepina ob vsakem vpiku v snežno podlago zaškrtala, ker je zadela grušč.

Šentanski plaz in Zelenica sta že pod mano

Napredujem v skladu s svojo trenutno pripravljenostjo. Sploh ne hitro, kljub temu da bi se dalo brez težav teči. Po uri hoje sem grebenu Begunjščice.

Odpre se mi izreden pogled na t.i. valovite oblake. Ti nastanejo in se obnašajo (uklanjajo, lomijo) podobno, kot valovi v vseh tekočinah. V tem primeru so nastali, ker je zračna masa prečila Julijske Alpe.

Me položnim vzpenjanjem proti Velikem vrhu vsake toliko časa obrnem kak kamen in preverim, če je na njem morebiti kaj fosilnega. Baje obstaja najmanj pet najdišč amonitov na Begunjščici.

Na Velikem Vrhu z Julijci v ozadju

Sestopim čez Kalvarijo poti planini Prevalo. Brez pohodnih palic je bil ta sestop res prava kalvarija. Sploh nižje kjer ni bilo več snega po katerem bi se človek lahko spustil. Proti Ljubelju se vrnem po znameniti Bornovi poti. Še bolj mi je žal da nimam s seboj geološkega kladiva, ker je pot ena sama geološka zanimivost. Na primer nihče ne more zgrešiti masivne apnenčaste plošče z roženci. Med sprehodom skozi Bornov tunel sem že na pol v mislih pri pisanju tega bloga. Potema pa ugotovim da se moj fotoaparat ne odziva več. Vse me mine. Življenja brez njega si ne predstavljam več.  Spoznam da je tudi moj prejšnji prav tako odpovedal na identični turi pred dvema letoma …

Vseeno lep izlet, … z rekordno visokim davkom stroškov