Drvimo skozi Ture

Tokrat so razstavljavci zasledi 46.000 kvadratnih metrov razstavnega prostora v kar štirih halah. Na nas je bilo le to da se ne izgubimo v vsej veliki množici stojnic. Najprej smo sklenili kupiti geološka kladiva, ki naj bi bila tu najcenejša. Z nekaj pogajanja nam je uspelo dobiti količinski popust. Vseeno pa bi za eno ceno geološkega z lahkoto dobili pet tesarskih kladiv. Pred tem sem skalo klal prav z enim takim navadnim kladivom, pa se je skala vseeno čisto dobro iskrila. Le po vsaki uporabi ga je bilo treba na novo obrusit.

 

Geološka kladiva                                                       Žveplo

Ogromna ametistna geoda meri kar tri metre v dolžino in dober meter v višino.

Prodajali so tudi geološke lupe, ki pa so se meni zdele cenene in se zato nisem odločil za nakup. Raje sem pogledal skozi kak 5000 € ali več vreden mikroskop. Z mikroskopi je zelo podobna pesem, kot s teleskopi. Za majhen denar se dobi samo naprave, katere edina uporabnost je nabiranje prahu. Tudi proizvajalci mikroskopov so načeloma isti  (npr. Meade in Celestron).

Velika kocka pirita ter samorodno zlato

Potem smo se odpravili na ogled stojnic. Že takoj je pritegnil pozornost orjaški, kar 2.45 tone težak ametist. Žal kot ena redkih reči ni bil naprodaj, da bi vedeli koliko je sploh vreden. Glede na cene ostalih, a veliko manjših primerkov, ocenjujem njegovo vrednost na najmanj 10.000 €. Ametist je pravzaprav navaden kremen s primesmi železa in titana, ki mu dajejo značilno vijolično barvo. Tudi navadnega kremena – kamenih strel – ni manjkalo. Številni primerki so bili težji od sto kilogramov.

Čadovec

Podobno lepi so bili kubični kristali pirita s kockami, ki so merile kar 10 cm v premeru. Zanimivi so bili tudi primerke čistega samorodnega zlata. Poleg tega pa prav gotovo še najmanj sto vrst  različnih mineralov. Prav žal mi je da sem se na sejem podal že v prvem letniku, ko mineralov še nismo docela spoznali. Tako sem se lahko čudil ob pogledih na te kristalne lepotce brez tega da bi sploh vedel kaj to so.

 

Vsako leto organizatorji sejma pripravijo kako novost. Ena takih so bili letos indijski minerali. Med njimi pa je  presto zasedal Indijski cesar, ki z desetimi kilogrami sodi med največje in najlepše akvamarine na svetu.

Drugo razstavišče je bila v celoti posvečena paleontologiji.  Razstavljavci so nas v večini hoteli prepričati s še tako očitnimi ponaredki. Organizator bi zmedo lahko preprečil s tem da bi ob vsakem fosilu moralo biti navedba ali gre za original ali ponaredek. Tako pa je bilo v naši presoji ali smo verjeli ali gre za pravega metrskega(!) amonita, ki se poleg tega po vseh teh milijonih let še kar lepo sveti.

Amoniti

V središču razstavnega prostora pa je bil paleontološki park z nekaterimi najbolj ohranjenimi dinozavri kar so jih kdaj našli. Tako smo lahko videli orjaško okostje teropodega alozovra (bližnjega sorodnika veliko bolj znanega tiranozavra), rastlinojedega giganta diplodoka ter stegozavra. V vitrini pa je bilo razstavljeno še posebno redko (do danes so našli samo 11 primerkov) okostje archaeopteryxa – prvega znanega priča sploh. Pomemben je zato, ker predstavlja vmesni člen med plazilci in ptiči. Zato so nekateri celo mnenja da ptiči predstavlja potomce dinozavrov.

Stegozaver

Le koga po ob vseh videnih kosteh ne bi zamikalo da bi kar sam poskusil kaj izkopati? Saj se zdi skorajda prelahko! Tudi to nam je bilo omogočeno. Preprosto si lahko kupil kamen in že si začel iskati fosile v njem. V kolikor ti to ni uspelo, si skalo zamenjal za že najdene fosile.

 

Alozaver in archaeopteryx

Mene je pa najbolj zanimal astrogeološki del z razstavljenimi meteoriti. Tudi meteorite se je seveda (za astronomske vsote) dalo kupiti. Poleg njih pa tudi zrna bazalta z Lunarnih morij ter celo marsovski prah. V kolikor ne gre za ponaredke gre verjetno dele meteoritov, ki so jih našli v Sahari. Marsovski prah so verejtno tudi drobci enega izmed le 34 najdenih marsovskih meteoritov. Lunarne kamnine, ki so jih astronavti nabrali me odpravami Apollo pa so  v celoti last Ameriške vlade in so izključno namenjeni znanstvenem proučevanju. Še danes, po 40 letih, prihajajo nova zanimiva spoznanja o njih.

Lunarni in marsovski prah

Razstavljeni pa so bili tudi fragmenti asteroida Campo del Cielo, ki je pred 5000 leti padel v Argentino ter povzročil na območju v elipsi 20 x 3 km okrog 26 kraterjev. Največji med njimi meri kar 115 x 91 metrov. Prvi so ga našli indijanci in baje s tega železa izdelovali svoje puščice. Med tisočimi fragmenti ima največji maso 60 ton ter s tem velja za drugega največjega najdenega meteorita. Tu na razstavi pa smo videli 465 kg težak fragment imenovan Al Abipon. Po sestavi gre pa za železove meteorite z manjšimi primesmi niklja ter kisika.

 

Al Abipon je daleč največji meteorit kar sem jih kdaj videl

Nazadnje pa sem si ogledal fragmente asteroida 2008 TC3 – prvega asteroida , katerega padec so uspeli napovedati. Sicer le 20 ur pred padcem, ampak vendarle dovolj zgodaj da so zbrali dovolj podatkov za določitev mesta padca. Nad Nubijsko puščavo v Sudanu je deloma zgorel in fragmentiral 7. oktobra 2008. Za tem so bile organizirane iskalne akcije v katerih so našli 280 kosov s skupno maso 3,9 kilograma. Vse skupaj sem takrat seveda vneto spremljal in me zato toliko bolj veseli da sem meteorit videl v živo.

S fragmentom asteroida 2008 TC3

Zadnji del pa je bil razočaranje, saj je šlo za šalabajzerski odsek razstave: “Samo sedeš pod kamen in že si zdrav.” Tako preprosto je to. Še bolj preprosto pa če stisnete nekaj 10.000 € (če jih seveda imate) in svoji dragi kupite najlepšo smaragdno ali diamantno ogrlico. Ta dva odseka sem samo na hitro brez ustavljanja preletel.

Sedeti pod kamnom pomeni ozdraveti.       In punce. Bi nosile tako težek kamen okrog vratu?

Vesel sem da sem se udeležil tega izleta, saj sem videl res ogromno lepih primerkov mineralov, fosilov ter meteoritov.

 

Lep geološki pozdrav

Bojan Ambrožič