Šlo naj bi za štafetno tekmo. Pa da ne bi bila tekma preveč predvidljiva si je bilo treba izmisliti dodatna pravila. Ne, nismo državnim prvakom oprtali skladovnico polen! Pač pa smo bili tekmovalci razvrščeni v dve kategoriji po moči – “boljši” in “slabši” tekači. Žreb je določil pare v katerih je bil po en tekmovalec iz vsake skupine. Torej ni bil cilj prireditve tekmovanje, ampak dober trening in druženje, saj smo praktično vsi tekači imeli ta vikend za sabo že kako tekmo ali pa vsaj težji trening.

Opuščen kamnolom nad Povljami je bil kot nalašč za prireditveni prostor. Kostanji ter mesne dobrote so se pekle pod šotorom še pred štartom. Zbralo se je 24 tekačev.

Tisti, ki smo bili v drugi predaji smo pol ure pred štartom v skupini odšli na svoj štart na Javornik, kjer je že čakal Ivan Šavs. Tamkajšnji potoček  + nekaj cedevite je bila super okrepčevalnica. Prvi je predal Mikloša Grašiču s časom pod 24 minut. Nejc Kuhar je na svojega tekača moral čakati še štiri minute. Jaz pa še dodatnih pet.

Ta pot s Povelj na Storžič je izmed vseh najlažja, a je zelo strma. V Dolžino meri samo 3,7 km, a postreže kar s 1390 metri višinske razlike. Posamičen rekord se giblje okrog 54 minut, kar je zgolj 4 km/h in daje lažen vtis da smo gorski tekači polži. Ne! Normalne hoje po planinskem vodniku je celo 4 h in 15 min. Moj najboljši izid je bil nekaj nad uro v idealnih poletnih razmerah. Danes pa smo tekli po deževju in je bila pot zelo blatna. Copati niso nič prijeli. Sam sem prvič letos uporabljal palice in se sproti navajal na njih. brez njih bi mi še bolj drselo, a sem bil na posameznih odsekih počasnejši, ker sem težje prehajal iz grizenja kolen v tek. Na vrh sem prispel še relativno svež. Nadoknadil sem 3 mesta. Zmagal je Nejc Kuhar, ki bi bil poražen le ob res slabem žrebu. Takega pa je imel Mirko Janjatovič, ki svojega klubskega kolega Tomaža Zupančiča sploh ni dočakal.

Ne bom pa pozabil tega kako so nas gledali planinci na vrhu Storžiča, kot da smo z drugega planeta. Vidno jim ni bilo jasno do kod smo se vzeli in kaj počnemo. “Spet eni norci!” so si verjetno mislili. Ko se je na vrhu znašla (z odličnim časom) še edina ženska – Jana Oman – so si verjetno premislili.