3. Tek Gorenjskega glasa

Tekov Gorenjskega glasa se udeležujem že od njihovega začeta pred tremi leti, ker pomenijo zaključek Gorenjskega pokala v rekreativnih tekih. Tokrat sem si zatrdil, da ne bom pretiraval in tekmo odtekel v sproščenem ritmu, saj sem se mi ne gre za skupno uvrstitev, ker sem si na prejšnjih petih tekmah nabral dovolj veliko zalogo točk. Predvidel sem tudi svoj odstop, saj sem si rahlo poškodoval ovojnici obeh kolkov. To je posledica tega da se pripravljam na Ljubljanski polmaraton. Celo sezono sem tekel po mehkem gorskem terenu, sedaj pa se na hitro moji sklepi ne morejo sprijazniti s trdo asfaltno ravnino.

Štart

Verjetno po zaslugi drugih prireditev na ta dan je bila danes malo slabša udeležba, kot v preteklih letih. Bolj, kot po zmago, je prišel Peter Letnar, na dober trening. Prve dva kilometra je sploh tekel v ogrevalnem ritmu. Tudi sam (po planu) se še nisem trudil. Užival sem v počasnem ritmu s tekom za Boštjanom Pintarjem in Mirkom Janjatovičem. Tako je bilo do tretjega kilometra, ko je Letnar pričakovano pospešil. Pintarju pa tudi nisem hotel (in nisem mogel) slediti. Dohitijo me še Rok Potočnik ter bok ob boku Dejan Zorman in Tomaž Kalan. Ta dva sta se na tej tekmi udarila za absolutno tretje mesto v pokalu. Razlika med njima je bila doslej tako majhna, da bo tretji tisti, ki bo danes prvi v cilju. Prav vesel sem bil da sem lahko na lastne oči neobremenjeno opazoval ta dvoboj. Obema privoščim uspeh.

Analiza po tekmi

Nastala je velika zasledovalna skupina petih tekačev. Pravzaprav tako velike in tako homogene skupine letos v Gorenjskem pokalu ne pomnim. Hitrost je bistveno narasla. Že ob koncu četrtega kilometra sva bila oba z Zormanom tik pred izpadom iz skupine. Janjatovič pa je še kar naprej močno vlekel. Na okrepčevalnici na polovici proge sem bil nespreten ter ostal brez vode. Kalan mi je zelo športno odstopil svoj lonček z vodo. Joj, skorajda ni tekme da ne bi imel težav s “tankanjem”. To bom moral prav začeti trenirati. Na spustu proti Kokri pa Kalan začne popuščati. Zorman pa je prav tedaj pospešil in končno razbil skupino, ki je tesno skupaj tekla kar štiri kilometre. Gorenjski pokal je postal odločen. Ne povsem pa še ta tekma. Kot vedno, sem nazaj navzgor ob Kokri (verjetno zaradi psihe) boljši. Brez naprezanja ujamem najprej Andreja Robiča (nekaj časa je tekel s Pintarjem), za tem Potočnika, potem pa še Janjatoviča. Razliko do Zormana pa sem s tristo metrov zmanjšal na le nekaj korakov zaostanka in še vedno sem se mu bližal. Dejan je v Preddvoru, tik pred ciljem, storil napako in zavil v napačno smer. Zasmilil se mi je in ga nisem več napadal, čeprav sem imel še dovolj moči za finiš v klanec. Ob prihodu v cilj pa sem se zgrozil, saj nisem vedel da se je šlo za tretje mesto absolutno. Tako pa sem postal osmoljenec tekme na četrtem mestu. Danes sem si tako veliko napako lahko privoščil, saj nisem izgubil veliko. Moral pa bom v prihodnje paziti, da tega na kaki pomembni tekmi ne bom ponovil.

Kot to včasih počne Sara Isaković Smeško z odprtimi usti (foto: Gregor Bizjak)

Torej končni absolutni vrstni red med moškimi v Gorenjskem pokalu je bil: Marko Pintar (1. mesto), Bojan Ambrožič (2. mesto) ter Dejan Zorman (3. mesto).

Med ženskami pa si je Valerija Mrak z novim rekordom proge pritekla absolutno zmago. Sledili sta ji še Petra Race na drugem mestu in Mihaela Tušar na tretjem.

Zmagovalci Gorenjskega pokala 2009

To je pravzaprav konec moje letošnje sezone v kateri sem sicer tekel hitreje kot lani, nisem pa toliko napredoval. Sploh moj vrstnik Peter Oblak, ki sem mu lani prišel tako blizu, je bil letos za razred boljši od mene. Krivda za neuspeh gre v to da sem narobe treniral, saj sem zaradi premaganih neštetih višinskih metrih na gorskih treningih, izgubil edino kar šteje pri teku – HITROST. Nekaj pa je k slabi formi prispevala tudi daljša bolezen ter številne poškodbe.

TEKME GORENJSKGA POKALA, KI SEM SE JIH UDELEŽIL LETOS: