Triglav po Bambergovi poti čez Plemenice

V Vratih sem že nekaj minut čez peto uro zjutraj z namenom da prehitim dacarko za parkirnino. Pa je ženička hitrejša. Veseli pa me njena prijazna poteza, da mi je namesto drobiža pri plačilu namenila vrniti bankovce. V gore zaradi teže res ne maram tovoriti cekinov.

Zajeta slika

Jutro v Vratih se prebuja

Prehoditi nameravam luknjo v mojem poznavanju Triglavskih planinskih poti – bambergovo pot čez Plemenice, ki velja za najtežjo pot na Triglav. Skupaj s trumo gornikov počasi ogrevam svoj korak, medtem ko se dani. Čez Plemenice na srečo ni namenjen nihče. Naj kar sami sebi mečejo kamenje na glavo, meni ga ne bodo.  Pri izviru Bistrice (ki izvira kar iz snežišča) se pot odcepi proti sedlu Luknja. Pot cikcaka skozi Bukovlje – zatrep doline Vrat – ki je ime dobil po posebnih  (plazovnih) bukvah, ki rastejo skoraj v celoti pri tleh, ker se teren ves čas plazi in jih odnaša.  Ta zavetja so mi povsem prav prišla. Od ne vem kod se mi je vzela driska. V uri hoje sem moral počepniti kar trikrat. Vem da mi ni hudega. Le silim se piti, ker vem da diareja izžeja telo. Tik pod Luknjo zagrizem in se povzpnem čez zoprno melišče.

cxvvvc

Sedlo Luknja

Napora je konec. Začenja se plezalna pot čez Plemenice. Čelada, plezalni pas in samovarovalni komplet romajo iz nahrbtnika. Cepin pa čaka še na kako morebitno prečenje snežišč. Res se pot takoj skoraj navpično vzpne levo navzgor. Dobro samovarovan uživam v fotkanju in “plezanju” brez goljufanja. Varovala so sicer odlična, jeklenica pa teče od Luknje do prvega vršiča. Žal je tega plezalnega dela samo začetnih 15 min.

cvxcv

Začetni del poti čez Plemenice se strmo vzpne

Sledi normalna in prav nič izpostavljena pot. Jeklenice in skobe tečejo le še prek dveh kratkih grap, ki pa zaradi svojih skledastih profilov dajejo občutek varnosti. Samovarovanja tu nisem uporabljal. Pravzaprav je bil potem celo turo v nahrbtniku le za kondicijo. Meni je ta pot generalno gledano celo lažja od Tominškove poti, ki poteka ves čas po ozkih gruščnatih in nevarno izpostavljenih poličkah pod Begunjskim vrhom. Varnejša pa je tudi zato, ker poteka po vrhu Plemenic in ni tolikšne nevarnosti, da bi vas zadelo sproženo kamenje.

 bbbb

Kralji strmin in njihovi obiskovalci (cepin na teh opisanih poteh ni več potreben)

Velja pa previdnost, da nismo mi grešni gamsi, ki prožimo grušč, ker pot nekajkrat pripelje na rob severne Triglavske stene, kjer so speljane številne alpinistične smeri. Pozornost najbolj pritegne Sfinga – skalnat vrh stebra, kjer se izteče prav ena najtežjih smeri.

vb

Vrh skalnega stebra, ki me spominja na Sfingo (prava Sfinga se izteče drugje)

Pot se povsem položi in rahlo vzpne čez snežišče mimo kasarne Morbegno. Tu se spet začne plezalni del, ki v dobre pol ure pripelje na vrh Triglava. Ta pot je veliko manj težavna, kot tista s Kredarice. Nevarnost zdrsa pa je večja zaradi naloženega grušča. Moje prste zasrbi plezanje, da skrenem s poti ter plezam v okviru težavnosti I. do II. stopnje, kar v na vso moč razdrapanem Triglavu ni težko.

cvc

Kasarna Morbegno

Na vrhu je pravo mravljišče. Veseli me pa da spoznam Igorja Zlodeja, odličnega poznavalca Triglava, ki ga je danes osvojil 344-tič! Debatiramo o tem kaj storiti, da bi preprečili Zamenjavo Aljaževega stolpa. “Ali naj ga kar priklenemo?” se sprašujemo. Zagotovo pa je, da se bomo na vrhu letos še večkrat zbrali in organizirali protestna zborovanja. Predsednik PZS je dal vedeti da se ne bo dal spametovati zlepa. Na moje pismo ni odgovoril.

b bbcv

Triglavski ledenik je letos zaradi prave zime dobil obseg iz pred dveh desetletij

Zdravje pa mi ponagaja še enkrat. Začnem grdo kašljati in se skoraj daviti. Seveda, na Triglavu je tretinja manj zraka, kot v dolini. Posledično se moje še ne povsem zdravo telo duši. Prvič v življenju sem dobil znake “višinske bolezni”. Hitro sestopim do Kredarice, kjer ni nobenih sledov več o kakem kašljanju. Po snežiščih se hitro posmučam pod Begunjski vrh in naprej sestopim po poti čez Prag.

cvxc

Izvir Bistice

Naslednjič se nameravam (100 % zdrav in v formi) po tej poti vsaj približati rekordu Francija Teraža, ki je z Aljaževega doma v Vratih do Aljaževega stolpa na Triglavu pritekel v eni uri in 31 minutah. To je na videz počasi, saj znese zgolj slabih 1300 m premagane višinske razlike v eni uri, kar sem letos že velikokrat presegel. Ampak Triglav je le očak, ki te hitro zavr(n)e, če ga ne spoštuješ.

Lep gorniški pozdrav

Bojan Ambrožič

bcvxbvc

2 comments

Submit a comment

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s