1+1=0

I.

Srečo imam da še niti prva življenjska dekada mi ni,

ko mimo dekle prihiti.

Življenje popolnoma spremeni.

To bila si ti!

Dneve, mesce, leta te moj pogled le skrivaj gleda.

Goriva ne z jeziki, ki se jih učiva.

Raje svoj govor izumiva.

Mežik, takoj nazaj tvoja dva;

svetilnika sta najina očesa.

Te pogledam, nasmehneš se mi,

sam stisnem pesti, ker vem da všeč sem ti.

Vem vsaj malo všeč sem ti bil.

Bil ampak bil, ker je vmes čas minil!

Tvoj pogled je bil dar nebeški, ki prišel je prav iz sanj.

Nisem mogel trenutka zdržat, da ne bi še svojih oči obrnil nanj.

To so bili kratki trenutki srca radostnega.

Včasih so bili le igra, katera želel bi si, da nikdar končala se ne bi.

Pa se je. Prehitro, preveč boleče.

Ne bi ti vedla, kako mi je bilo hudo,

ko zadnjič zazrl sem se v tvoje oko.

Želel bi si, da od prelep`ga pogleda nikoli ne bi odmaknil oči,

a sem pete obrnil, zapustil tvoje oči in ciljem novim šel iskat poti.

Takoj močno, boleče, stisnilo pri srcu me je,

ko poslavljal od svojega sanjskega dekleta sem se.

Takrat sem spoznal kako huda čudo čustvo je to.

Ti dali prva si mi  dala ved`t to,

se ti z golo hvaležnostjo klanjam zato.

Po letih zatišja, ko videval sem sanje le tvoje,

zares pogreznem se vanje.

Srce! Si ti?

Ali sem te videl?

Res to ni sen.

A, ti si Pomlad!

Enaka, nespremenjena, lepša!

Prav je bilo, da v vsem tem času ni bilo trenutka dneva,

niti noči, ne da nate mislil ne bi.

Srce bije hitro, ko stojim pred teboj.

Zdaj je čas neizpolnjenih trenutkov.

Čakal sem jih predolgo.

Sanje so se mi spolnile.

Ne oklevam več.

Povem ti to kar že dolgo me bremeni.

Vem ne bo lahko, a sedaj se zgodilo bo to,

kar bi se že zdavnaj moralo.

Zato prosim, rotim te, še zadnjič mi prisluhni:

»Dovolj je bilo čakanja in majhnega upa na dan,

ko se naslednji korak zgodil bo sam.

Namreč upal sem le na majcen namig,

ki bi mi povedal: ”Ljubim te. Rada te imam!”

Spoznal sem da temu ni tako.

Življenje še zdaleč ni tako preprosto.

Spoznal sem, da sem sam kriv,

da sem te izgubil tako žalostno.

Ne boli me to, da me tvoje oči ne marajo.

Boli. Ne, stiska me pri srcu! Vest peče, da krepko zaslužil sem si to.

Z vsakim stiskom izgubljam moč in življenje,

ki mi ga tiktakanje ure še dodatno jemlje.

Ne vem kam sodim in kje sem.

Rad bi vedel kako daleč od tvojih oči sem.

Zato ti pišem. Zadnjič. Zadnjič ti pišem.

Prsti se mi treso od žalosti,

ker vem da sem nocoj tako zadnjič v stiku s teboj.

Vendar vsaj sem.

Vedno ko mislim nate me nenavaden občutek spreletava.

Tega na polovico široka zareza deli.

Na eni je sreča, da lahko gledam in uživam ko opazujem življenja polnega dekleta,

na drugi pa obup, ki me spreletava vsa ta dolga leta.

Skupaj pa  skladno tvorita enkrat skorajda popoln zastoj

in spet drugič noro divjanje srca.

Ne, ti nisi za miss sveta.

Tvoja lepota ni umazana.

Preprosto si »Ta lepa«.

Glej, saj res v Firencah le David stoji.

Poleg te mojstrovine že dolgo se prazen prostor praši. Zate!

Vendar tiči razlog, da temu žal ni tako.

Niti kladivo staro, umetnikovo ni dovolj natančno,

da bi zadelo tako žensko lepoto.

Do mene ti ni! Vem.

Vendar mnogo lažje mi je,

ker vem da ne vzide več sonce,

ne da bi ti vedla, da jaz noro ljubim te!«

Pismo me je izželo.

Vendar zdaj v meni nič več,

kar bi na plan hotelo.

Pol sem lažji, dobro mi je delo.

Nisem kamnov pod nebom vrtel,

da bi pismo mene v tebi spremenilo.

Le povedal sem ti kako lepe so te tvoje oči.

Moje besede še zdaleč niso močnejše od tvojih besed trdnejših od skale:

»Moj svet ni tvoj svet,« si mi  teden dni kasneje odvrnila,

da nikoli me nisi polno razumela.

Sama našla si lepšega, meni pa srečo in »zbogom« želela.

Za vedno si z mano zadnjo besedo odpela.

Bitko desetletno sem trpel. Izgubil sem jo na glas!

Mučil sem se na zunaj potiho, a v moji duši je bolelo.

O, to je bil res počitniški čas! Niti trenutka dneva, kaj šele noči,

za dolgčas časa ni. Tantal sem jaz.

Vso noč pred seboj vidim njen obraz.

Ta je skoraj tu, a dlje od daleč.

Njena podoba vso noč ne izgine.

More. Spanje sanjam.Sanje sanjarim,

da nekoč katero od dekel se bo zame ogrelo.

Človek moj sovražnik.

Njegova govorica nerazumljiva.

Sovražim ljudi.

Z njimi ne govorim.

Sovražim svoj obstoj.

Ne razumem se niti s samim seboj.

Tu spodaj preveč je ljudi.

Vsi so nečloveški.

Komur zaupam  vsak prinese pehar okoli mi.

Odidem, nekam, čim dlje stran!

Sebe iskat.

V puščavo ne, v družbi Tuaregov ni dovolj samote.

Pod nočno nebo! To smetišče je preveč umazano.

Končno uzrem se navzgor, vidim Sirene, te vlečejo me na čeri.

V gorah me umazani zrak ne duši.

Gledam v vaš obraz gole skale, ve ste čudovite.

Oblak se prikrade. Vas zakrije. Bela skala osivi.

Tu gor prepad vedno v bližini leži.

Kamen vržem vanj, sprožim plaz.

»Sam se odloči,« odzdravi:

»Jaz komaj čakam te, da ti nahraniš me.

Sem preddverje sveta onega.

Le slabičem sveta boljšega.

Vrzi se v moje pogoltne globine.

Čakaj da življenje še tvoje deklice mine.

A, čakal boš dolgo, to jaz ti rečem.

Njeno telo še dolgo za ničrabo ne bo.

Pa še potlej jo sem v noč ne bo,

saj nje duh simbol je za večno svetlobo.

In ti duša nemirna.

Te ožina res ne tesni?

Še Sonce dovolj veliko zate ni.

Dolgčas v okovih teme, davil bo tvoje roke.

Tebi bo žal, ti boš ječal.

Jek bo v bobnenju odmeval.

Krušil bo moje ostenje krvavo.«

Rešitev je korak s poti, rešitev nič ne reši.

O veter, ti veter, ti s hribov mi pihljaj,

odpihni mi misli črnih orkan.

Poletje že rumeni.

Nazaj v dolino me sili.

Zgnit svet kjer razen znanja nimam česa iskat.

To slednje šteje veliko. Največ!

Tvegam glavo, da kaj novega dobim.

To naposled res storim.

Izmučen, utopljen, brez voljan se podajam proti veliki strašni rumeni stavbi.

Vse bližje je. Prepustim se ji, saj me ne more še bolj uničiti.

Uničena senca je moje ime.

Sedaj ne uidem ji. Le še korak daleč je.

V svoje nedrje me požre.

Telo se zdrzne, ko čez prag spotaknem se.

Če je tu kak vrag naj že enkrat vzame me!

II.

Prvič vstopam v prazen prostor poln ljudi.

Mrak, mrzle debele stene,

nervoza, vlada strah tridesetih parov oči.

Oko ne upa pogledati drugega očesa,

saj ni še niti začetek prvega šolskega dneva.

Vse oči uprte so v tisti beli odrešilni strop.

Sam molčim. Upam – mogoče celo preživim.

Slučajno se ozrem, tebe zazrem.

Le tvoje oči mirno stojijo, nervozi blizu ne pustijo.

Danes prvič vanje zrem, pa se mi zdi da o njih že vse vem.

Te gledajo nadme nazaj z višine, vendar ne z viška.

Polne so modrine.

Joj spet sem zadet.

Se te smem sploh želet? Ne, verjetno ne.

Ti si višje. Ti segaš prav v nebo!

»Boš sploh hotela spregovoriti z mano? Ti bo to pod častjo?!« Verjetno.

Rad bi izustil s tabo eno samo besedo besedico.

Jezik trd kot skala ne premakne se.

Tam nekje globoko v grlu prav hudo me tišči.

V želodcu ščemi, kolena so mehka.

Trese se šiba na vodi. Ne, to je moj glas!

Vendar ti začuda govorila si z mano, spregovorila si z mano.

V nesmrtni raj si me spodila.

Podaljšala mi življenje za dnevov sto.

Nisem se še dobro zavedal, da živim v raju, ko šla si še korak dlje.

Prosila si me za ples.

Tako narobe prav še nikoli ni šlo!

Cel vikend le eno po glavi mi roji:

»Je prav da te sprejmem? Ni prav, da te zavrnem?«

Greh vreden izgona iz raja bi bil,

da te tvoje lepe roke ne bi sprejel.

Do smrti očital bi bil si to,

da mene s teboj nikoli na plesišču ne bi bilo.

Pred tabo ples tuj mi je bil.

Kdo bolj lahko bi vame verjel, da se bom spremenil.

Kdo lepše bi me lahko po parketu vrtel?

Nihče! Le ti in tvoje čudežne potrpljenje.

Vrtim se s tabo! Norim v ritmu s teboj!

Res se mi zdi, da česa boljšega na svetu zame ni.

Le kako? Saj ni možno!

Ob meni pleše najpametnejše dekle, cvet sveta,

ne niti širna prostranstva vesolja ne premorejo takega.

Joj, kako se mi zdi!

Ne poletje ne umira.

Listje jesensko se na krošnjah še vedno drži. Zime ne bo!

Pomlad se budi, po cvetju mi diši!

Skakal bi, plesal bi, kričal, tekel na vrh sveta, da vzkliknil bi, da rada me ti imaš.

Mine tistih zlatih sto dni.

Jesensko listje odpade.

Iščem tvoj pogled, pa ga ne ujamem.

Boli.

Res so redki ti tvoji pogledi.

Mine dan, dva, ko tebe ni.

Res ne zdržim več brez tebe. Srce mi trohni.

Sem se ti kaj zameril?

Vem plesati kot ti ne znam, kot sem ti že predprej priznal.

In, ko je zadnji jesenski list odpadel z drevesa ne več zelenega

in prva slana pobelila rože moje, si mi ti »Ne« odvrnila.

Lahko bi me ubila, pa si me le prijazno zavrnila.

Grdo zmotil sem se.

Nikoli ti ni bilo do mene!

Vprašanje razjeda,

kaj je potlej razlog da si z mano na šahovnico želela?

Groza. Obup. Peče. Stiska. Spanja ni.

Sem sploh še živ?

Ne, znotraj me prav gotovo več ni.

Bolj mrtev od mrtvecev ta lep svet le še gledam.

Pride ples, ta velik ples!

Drugim razcvet, moj pogreb.

Pokopal bom svoje srce.

Naj novo življenje se prične!

Gaudeamus Igitur opes Requiem!

Pojaviš se tu ti. Prelepa!

Lahko bi bila moja.

Ne, žal nikoli ne boš.

Odplesala sva valček najin.

Sam se smejim, ker še zadnje trenutke svojega življenja živim.

Vse pripravljeno že je, da pogreb se prične.

Res Luna smrti sije, ko stopava po tlaku dol.

Kmalu mi več ne slediš. Ne moreš!

Tvoje srce je še prazno.

Moje razpočeno preneslo je že vse.

Po konci več ne stoji.

Le v črni zemlji se varno čuti.

Varno pred razočaranjem.

Srce kar tu te bom pustil!

Nikoli več se ne bom trudil.

Ni vredno, vsaka del vzame ga.

Zato zelo malo ga še ostalo je zdravega.

»Glej berača!« Ne gane me. Nimam več srca.

Ločitev je kruta. Besede bolé. Opraviva jo molče.

Na koncu življenje vse je odneslo. Laž! Poraz je prineslo!

Tako hud, da duša in jaz si nisva enotna.

Hoteča želja me pelje naj te grem še zadnjič občudovat.

Razum pa ve, da to le ubilo bi me.

Duša usodi se vda.

Nikoli več se ne bova videla.