8. Tek Suša – sušni tek – Bojan Ambrožič

Ne ni bil suh potok ali pa reka, kot je z imena sklepati, pač pa naša usta! Selška Sora je imela več kot dovolj vode. Pogosto jo ima celo preveč. Pred letom in pol je se je s svojimi pritoki zlila v uničujoč hudournik, ki je povzročil pravo razdejanje. Železniki so se na svetovni zemljevid vpisali, kot “Gorenjske Benetke”. Posledice katastrofe so vidne še danes. Na obeh bregovih Selške doline so vidni usadi in zemeljski plazovi, ki jih trava še vedno ni uspela prerasti. Svet se še vedno plazi. Zato se strokovnjaki zavedajo ogroženosti človeških življenj in so na najbolj ogroženih mestih namestili opozorilne sirene. Podobno, kot je blatni tok plazu Stože pred devetimi leti moril v Logu pod Mangartom. Narave se spreminja pred našimi očmi – hitreje, kot si mislimo.

Vročina res žge. Tekači v prireditvenem šotoru iščemo odrešilno senco. Pa niti to ne pomaga, saj je vseeno zelo vroče, ker znotraj nič ne pihlja. Po razgretem asfaltu, ki je imel temperaturo blizu 40° C, so se najprej zapodili otroci. Dober kilometer dolgo progo s težavo premagujejo. Punce pa imajo z vročino očitno manj težav, saj zmaga dekle. Posebno priznanje za pogum pa bi si zaslužila oba Božičeva, saj sta nastopila tako na otroškem teku, kot na članskem. Dobrih 5 minut po njunem prvem prihodu v cilju, sta že spet na štartni črti. Neverjetno! Tokrat na šestkrat daljši 7,5 km dolgi preizkušnji.

Asfalt je vroč

Štart je bil naperjen takoj v klanec. Še pred tem pa fotografe opozorim še na nekaj. Namreč ni nobenega dvoma, da bo ta preizkušnja zarezala globoke gube na obrazih nas tekačev. Povem jim, da imajo odlično priložnost, da posnamejo fotografije najbolj izmučenih portretov, kar so jih kdaj posneli.

V enem izmed klancev

Nisem se motil! Meni v klanec sicer steče, potem pa je vse teže. Trasa poteka sprva po ozki gozdni potki. Blatna je! Le kako je to mogoče, če pa je Ljubljanska kotlina že skorajda prava puščava? Razlika je v geološki zgradbi. Ljubljansko kotlino gradijo za vodo prepustni apnenčasti sedimenti, ki jih je večinoma v plestiocenu nasula reka Sava. Zato voda takoj ponikne in se v tleh zbira, kot podtalnica. Ta konec Škofjeloškega hribovje pa je zgrajen iz pretežno za vodo slabo prepustnih kamnin. Vodo se za to bolj drži površja. Gašper Bregar se sploh ni slabo odločil, da je progo pretekel z Inov-8 opremo. Tako razmišljanje mi preusmeri nekaj neželenih misli, da se mučim in prihrani nekaj trme. Do cilja je še daleč.

V cilju na robu kolapsa. Kombi za mano me je spominjal na mrliški voz.
Trasa proge naredi poln ovinek okrog cerkve sv. Matere božje, kot da bi nam jo organizatorji hoteli razkazati. Ne, pa res ni časa z ogledom. Ovinek je oster. Trenutek nepozornosti z zatopljenimi mislimi in gleženj se mi je spet zvil. Sledi pa še huje- strm spust. Konkurenca se je do tu razdelila. Razred zase so bile Zupančič, Bregar in Pintar. Midva z Urošem Bertoncljem slediva vodečim in počasi vse bolj zaostajava. Tu pa še Uroša čisto pobere. Sam sem si od tod naprej prisiljen diktirati tempo na vročem asfaltu. Hudičevo težko! Pot ga na srečo kmalu zapusti in prijetno pelje ob regulirani strugi Selščice. Še en krog je pred mano. Konkurenca mi je tako ušla, da si mislim, da sem zašel s proge. Še vedno živijo v meni neprijetni občutki z Dražgoške gore in Udin Boršta. Joj, tako je težko, pa da tečem še narobe … Na srečo ne. Fotografski objektivi me v cilju pričakajo, prav takšnega, kot sem pričakoval – nečloveško izmučenega. Prvič se mi je zgodilo, da mi je še po prihodu na cilj šlo na bruhanje. Z zimsko! kapo, ki sem jo dobil ob plačilu štartnine, bi lahko pokril svoj izmaličen obraz. Zmagovalna trojka ni odnesla kaj bolje, saj tudi ona hladi svoje glave pod drevesom.