2. Gorski tek na Roblek

Zjutraj me začuda ni prebudila prvomajska budnica. Nič zato. Muzike bo danes še dovolj. Saj danes napadem Roblek, ki je postal znan po celem svetu zaradi Avsenikov. Njihova viža “Na Roblek bom odšel” je še danes domala himna slovenskega alpskega prostora. Naj danes odzvanja v glavah tekačev za vzpodbudo.

Dobrih 50 tekačev na štartu prav dobro ve, da bo treba premagati kar 962 m višinske razlike. Pogledujemo proti majhnemu koščku “zemlje” tam na zahodnem robu Begunjščice, kjer Roblek stoji, da bi ugotovili kje snežna meja leži. Ravno nekje pri koči se zdi.

Roblek-Roblekov dom na Begunjščici, 1. maj 2009

Tradicionalno za prvomajske praznike dežuje. V gorah sneži. Poleg snega se bomo morali spopasti še z od dežja razorano progo. Štart! Klemen Triler takoj in brez oklevanja napade. Koga? Samega državnega prvaka Simona Aliča. Uvodni “ravninski” kilometer drži kak korak prednosti pred njim. Sam sem videl s kakšno lahkoto je Simon tekel za njim. Sploh se ni naprezal. On je pravi specialist zaekstremne strmine. Stroj iz mišic in kit. Sam sem jima do tu še komajda sledil. Razlika pa vseeno ni večja od dveh metrov.

Korenine in sneg sta bila največji težavi na progi

Tekma pa se na mostičku prek potoka Drage (mimogrede to vodo pije dobršen del moje okolice) šele začne. Pravi klanec se prične. Simonu je dovolj igračkanja. Naredi le krajši interval in že je pred Klemenom. Proga zapusti makadam in se od tu dalje vzpenja prek pravega prepleta korenin. Vse skupaj spominja na široko gozdno stopnišče. Mehko, ampak nevarno. Če sem vodilnima do sedaj še sledil, tu naredim hudo napako in se spotaknem. Pobiranje mi vzame sekundo, dve. Dovolj da priključka ne ujamem več. Bel Klemnov dres je z vsakim metrom dlje in višje. Pa tudi sam sem uspel odlepiti od ostale konkurence. Tik pod planino Planinico imam že razmeroma varnih 200 metrov prednosti pred naslednjim tekačem. Okrepčevalnica na Planinci me pričaka že kar dobro zdelanega (vmesni čas okrog 18 min). Do Poljške planine teče slab kilometer dolg položen makadam. Priložnost da se spočijem pred enim samim golim klancem na Roblek.

Simonu in Klemenu sledim … … na daleč (foto: Janez Ferlic)

Vendar klanec me razočara. Organizator je obljubil, da se bo teklo po bližnjicah in ne po markirani poti. Označena pot je namreč tako položna, da se je po njej mogoče celo zapeljati z gorskim kolesom. Vsaj naporno ni bilo. Na vmesnih ravninah med serpentinami se je dalo doseči visoke hitrosti teka. Bi šlo še hitreje, pa je konkurenca ušla predaleč. Pol kilometra pred ciljem pretečemo snežno mejo. Na snežnih luknjah smo po oceni zgubili tudi po celo minuto časa. Naša obutev ni bila narejena za sneg, ki se je na vsakem koraku vdiral za seženj globoko. Skozi cilj pritečem nenavadno spočit, saj se mi ni bilo treba posebej naprezati oz. precej manj kot sem pričakoval. Prvi trije tekači smo “delali reklamo” za copate Inov-8, saj smo vsi tekli celo z istim modelom. Simon Alič, še bolj spočit, je tekel nov (popravil svoj) rekord proge. Zanimivo, tudi po kategorijah sem bil tretji – tekel v kategoriji med 20 in 40 let v družbi prav istih dveh tekačev, ki sta bila od mene boljša absolutno.

Prvi trije skozi cilj: ja razgled je bil dober Smeško

Črna ovca Po obdobju monsunskega dežja je bil 1. maj topel in sončen. Je to pomenilo, da smo s te višine opazovali prve sončne žarke delavske zmage nad gospodarske krize? Upam. Želim si tako!