Svetovno prvenstvo v gorskem teku 2008, Crans-Montana, 14. 9. 2008

Na svetovnem prvenstvu v gorskem teku v Švicarski Crans-Montani sem doživel svoj reprezentančni debi. Imel sem se čast družiti s samimi izjemnimi in vrhunskimi športniki. V teh nekaj dneh sem se naučil in dobil izkušenj o teku toliko, kot poprej v vseh letih skupaj.


reprezentanca

V reprezentanci Smeško


Pravzaprav sem bil edini amaterski (rekreativni) tekač v vsej reprezentanci. Moje kilometre treninga torej niso začinjali srd nad trenerjem ter preklinjanje vedno enake atletske steze, ampak veselje in navdušenje nad športom. In ravno to – verjamem – me je pripeljalo na svetovno prvenstvo. Kajti pravi čudež je, da mi je to uspelo popolnoma samostojno – brez enega samega nasveta trenerja ali kakega drugega kvalificiranega svetovalca. In vendar sem vseeno moral trenirati, da mi je uspelo. Za svoje prve priprave na “tekmo” lahko štejem lansko pomlad, ko sem saniral poškodbo gležnja ter prebolel bolezen. Teči pa sem začel že dobri 2 leti prej. Preprosto sem začutil, da potrebujem nek šport, ki me bo spravljal v dobro voljo in me napravil, da bom “fit”.  Zato sem kar iznenada začel teči. Zaklel sem se, da bom vsak dan pretekel (zase takrat sanjske) 3 km v svoji bližnji okolici. Prve dni sem krepko trpel in nisem mogel verjeti, kako je mogoče teči 10 km ali celo več. A svoje novoletne zaobljube sem se krepko držal. 3 km dolga proga je bila kmalu predolgočasna. Vsak dan sem ji dodajal po nekaj 100 m in spet je bilo zanimivo. Zdelo se mi je da vse manj trpim in da tečem z vse večjo lahkoto. Moja trmasta trma me je gnala naprej. Po 14 dneh sem zmogel že 8 km. Tekel sem počasi, a vztrajno ter vsak dan dlje. Po dobrih dveh mesecih sem prvič pretekel več kot 20 km. Slabe 3 ure teka, so me popolnoma izčrpale. Še zdaj se spominjam, da sem bil po “treningu” tako utrujen, da bi kmalu v stoje zaspal (nog pa itak nisem čutil). In tako sem tekel. Dan za dnem. 4krat do 5krat na teden sem tekel 15 km dolgo standardno traso.  Neverjetno koliko kilometrov sem takrat pretekel. Še zdaj jih ne toliko. In niti na misel mi ni prišlo, da bi tekel kje drugje in da bi bilo mogoče poskusil teči manj ter hitreje. Revolucija se je zgodila z včlanitvijo v Tekaški forum. Tu sem spoznal, da obstajajo rekreativne tekaške prireditve. Seveda me je zamikalo poskusiti. Kot, že omenjeno na tem blogu sem začel s Tekom okoli Bohinjskega jezera. Stvar mi je postala všeč in sem vztrajal pri teku ter (bolj poredko) tekmoval. Ker sem bil v kondiciji, sem tekaškim kilometrom dodal še nekaj 1000 km gorskega kolesarjenja. Žal me je jeseni čakala operacija. Rehabilitacija po njej je trajala kar 3 mesece. Izgubil sem vso svojo težko prigarano vzdržljivost. Začeti je bilo treba popolnoma od novega. Čeprav je pozimi snežilo, sem vseeno tekel. Tudi v snežnih škornjih ali gojzarjih, če je bilo treba (za Inov-8ke takrat še slišal nisem). Sledita hkraten zvin in zlom gležnja, kot posledica padca po stopnicah. Dejstvo, da več kot 1 mesec dni nisem mogel stopiti na nogo, je bilo dovolj, da sem še 3. začel teči od novega. Pa ne tečem dva tedna, ko me bolezen na posteljo priklene za nadaljnje 14 dni. No, od takrat pa sem le počasi in vztrajno tekaško napredoval. Začel sem tudi bolj redno tekmovati v okviru Gorenjskega pokala v rekreativnih tekih. Tam sčasoma tudi spoznam svojega bodočega reprezentančnega kolega -super dobrega – Petra Oblaka. Skupaj s svojim bratom Matijo ter bratoma Markuš so bili to projektili, ki so vedno tekli svetlobna leta pred mano. Vendar sem počasi tekel vse bolje. Prebliske sem doživel na Teku po ulicah Radovljice ter Dvorjanskem teku. Vsi teki do tu – brez izjeme- so bili ravninski. Gorski tek se mi je zdel nekaj prestižnega. Prvič sem ga poskusil na SAM-u 10 km. Gorski tek na Vodiško planino pa je prelomnico, kjer v sicer okrnjeni konkurenci zasedem kar 3. mesto absolutno. Takrat sem spoznal da sem tem boljši, tem strmejši je klanec. Sledijo zelo dolgi treningi za Ljubljanski polmaraton. Čez celo zimo sledijo krajši – le 8,5 km dolgi in hitri treningi. Posebnost te proge, ki sem jo pretekel okrog 50krat je bil strm vmesni vzpon v katerega sem se vedno z veseljem zaganjal in se trudil zrušiti rekord. Januarja je bil moj rekord nanj še 22 minut. Danes pa tečem 10 minut bolje. Prav tako veliko, kot sem napredoval na treningih, sem tudi na tekmah. Od sila povprečnih rezultatov na začetku sezone, do točke kjer se mi je zdelo, da zmorem praktično vse. Sen mojih sanj – Gorski tek na Grintovec -sploh ni bil težak. Mislim, da sem s tem nastopom presenetil prav vse. Razen sebe – le za minuto sem zgrešil svojo napoved. Z na blogu že opisanimi treningi, sem le še stopnjeval svojo pripravljenost ter si tudi navsezadnje z močnimi finišem v zadnjem kilometru Teka na Ratitovec tudi prislužil- prav neverjetno – mesto v slovenski državni gorsko-tekaški reprezentanci.

Zadnje dni priprav sem izkoristil za maraton ter neskončne šprinte v (po mojem mnenju) najstrmejši klanec na Gorenjskem. Še dodatno motivacijo za trening dobim, ko sprejmem reprezentančni dres.

In tako sem se rahlo živčen znašel na vlaku, pravzaprav avtobusu, ki je peljal v Švicarske Alpe na srečanje najboljših gorskih tekačev na svetu. Skupaj s Hrvaško reprezentanco se že celo noč stiskamo v avtobusu, ki ni nič narejen po vzoru dolgih športnih nog. Te pa smo primorani pretegniti na Italijansko-Švicarski meji v Godonu, ker natančen pregled Švicarskih carinikov odkrije »slepega potnika« – prav ironično – reprezentančnega vodjo – Tomaža Jarca, ki je pozabil osebne dokumente! Nadaljujemo proti kar 2005 m visokemu prelazu Simplon. Vijugasta cesta v osrčju Švicarskih Alp je pravo nasprotje dolgočasni avtocesti v Padski nižini, ki sem jo na srečo vsaj deloma prespal. Iz ovinka v ovinek smo bližje ledenikom ter idiličnim gorskim vršacem. Cesta je zavarovana pred plazovi, skalnimi podri z mogočnimi več kilometrom dolgimi galerijami. Ko smo na drugi strani, se že vidi v kanton Vallais.

 Zajeta slika

Prelepa zasnežena visokogorska pokrajina na prelazu Simplon


Na prisojnih pobočjih te doline uspeva vinska trta. Crans Monta leži slab kilometer višje na višini okoli 1500 m. To svetovno znano smučarsko središče je bilo leta 1987 prizorišče svetovnega prvenstva v smučanju. 7 let prej pa prizorišče ene izmed Bondiad. V vseh teh letih se je razvilo v veliko in mondeno smučarsko središče. Nekatere proge segajo celo po ledeniku na nadmorski višini 3000 m. Poletipa zapolnjujejo kapacitete z golf turizmom. Gre pravzaprav za eno veliko »Kranjsko Goro«.


 dvcvcv

Vinogradi ter eden izmed številnih zelo lepo urejenih hotelov


Po 13 urah vožnje se navsezadnje namestimo v hotel. Kmalu za tem se odpravimo na ogled proge. Že prej sem vedel, da mi ne bo pretirano pisana na kožo. Preveč ravnine je med posameznimi strmimi vzponi. Sebastijan Zarnik, ki je to progo v celoti že pretekel na lanski tekmi »Grand Prixa«  služi kot vodič.  Kar 3 ure analiziramo zgolj dobrih 8 km dolgo progo. Vzdušje je sproščeno in prijetno. Ne moremo mimo šal na račun dopinga ter tega, da bo valjanje po blatu prej olimpijski šport, kot gorski tek.


 cxvcxvcx

Naša “Seba” nas vodi po progi. Le kam? Smeško


Nazaj v Crans-Monatno se vrnemo z zobato železnico. Švicarji jo imenujejo Funiculare. V 12 minutah pripelje s štartnega mesta – Sierre v Crans. Za nas športnike je bil te dni to brezplačen prevoz. Saj bi se vozil, a nisem v 3 dneh našel niti hip prostega časa. Največja težava oz. tat časa je bil naš hotel – skorajda 2 km oddaljen od osrednjega prizorišča te športne prireditve. Tako smo tudi po 5krat na dan pešačili iz hotela tja in nazaj po takšnih in drugačnih opravkih. Sploh nihče izmed nas ni bil voljan, le dan pred najpomembnejšo letošnjo tekmo, trošiti moči z napornim pešačenjem. Tega se je dnevno nabralo tudi do nezanemarljivih 10 km.



Sicer pa nad ostalim nimam pripomb. Prostore tega hotela smo se med drugim razdelili z Belgijsko in močno Novozelandsko reprezentanco. Prava čast mi je bilo tu srečati Jonathana Wyatta –najboljšega gorskega tekača vseh časov –tudi rekorderja našega Grintovca.


yyyyy

Naša reprezentanca z Jonathanom Wyattom. Z leve proti desni v zgornji vrsti Jaka Podobnik, Ajda Sitar, Peter Lamovec, Mitja Kosovelj, Manca Šolar, Sebastijan Zarnik, Simon Alič, Tomo Šarf, Edvin Kosovelj. V spodnji vrsti pa Domen Zupan, Katja Kozjek, Mateja Šuštaršič, Peter Oblak, Bojan Ambrožič, Jože Čeh ter sam Wyatt. Manjkajo pa še Mateja Kosovelj, Tomaž Jarc, Borut Malavašič., Igor Šalamun, Daneja Grandovec ter Lucija Krkoč.


Drugi dan smo se udeležili slovesne prireditve uradnega odprtja svetovnega prvenstva. Kot 33. izmed 42 držav smo zakorakali po ulicah Sierre. Kljub slabemu vremenu nas je pozdravilo kar nekaj gledalcev. Še zdaleč to niso olimpijske igre, ampak vsekakor je bilo občutiti neko posebno vzdušje. Vsaj zame, ki sem bil tega deležen prvič. Vso spoštovanje Jožetu Čehu ter Igorju Šalamon, ki sta zbrala vsak po 21 nastopov. Še zdaleč niso bile tu vse države. A so se med njimi našle tudi številne bolj eksotične, kot so Zelenortski otoki, Uganda ter Ekvatorialna Gvineja. Najbolj pa je očitno gorski tek priljubljen na »Otoku« (ne)združenega kraljestva. S tod je namreč prišlo kar 5 ločenih reprezentanc (Anglija, Wales, Škotska, Irska ter Severna Irska).


 xcvcxvxc

Otvoritvena parada gorskih tekačev


xccvx http://www.dailymotion.com/swf/kwbE0dg1Bmx4uTLURJ&related=1

Otvoritvena slovesnost


Do tu je vse šlo, kot po maslu. Zberemo se v dvorani, da funkcionarji WMRA povedo nekaj dolgočasnih govorov ter da predsednik WMRA, Danny Hughes WMRA končno odpre tekmovanje. Še enkrat slovesno pozdravijo vse reprezentance. Toda glej ga zlomka. Dobrodošli v Švici so vsi, le Slovenijo pozabijo napovedati! Na vrsti smo bili tik za Slovaško. In, ko je napovedovalec to bral nas je najverjetneje preskočil, ker je videl isti koren »SLOV«. Kje je sedaj tista Švicarska natančnost?! Pričakovali smo uradno opravičilo, a ga nismo dočakali.


Zvečer se celotna reprezentanca zberemo na sestanku, da prevzamemo štartne številke ter dorečemo kako se bomo lotili jutrišnjega odločilnega tekmovalnega dneva. Pravila so mnogo strožja, kot na meni vajenih rekreativnih prireditvah. Dalo pa bi se denimo urediti, da bi dobil na okrepčevalnicah lastno pijačo. Vendar tekmo bo hitra in pravih postankov ne bo. Vreme pa deževno in tako ali tako ne bo pretirane potrebe po okrepčilu.


xcvcxv

Ajda “navdušeno” poskuša neko Švicarsko specialiteto


Pripravim si tudi celo goro opremo, ki jo bom jutri potreboval ter poskušam zaspati. Utrujen sem. To vem! A, ne tega ne čutim. Niti ne morem zaspati. S tem imam vedno težave, kadar imam tremo pred pomembnimi tekmami. Saj vem, da nihče od mene ne pričakuje preveč. Vseeno me tlači mora, da bom zadnji. Nočem biti tu le na počitnicah.  Nimam izkušenj s tekmami na tako visokem nivoju. Kako »dober« bom tekel se lahko orientiram le po tem kako dober je Peter Oblak in koliko sem jaz slabši od njega. Sam vem, da sem od Ratitovca za nekaj odstotkov še napredoval po formi. On pa je prav gotovo imel specialne priprave na to tekmo. Tudi izkušnje so njegova nezanemarljiva prednost. Torej je pričakovati, da bo on boljši od 20. mesta, jaz pa kakih 10 mest za njim.


dgdfgdfgfdgdfg

Švicarski rogovi


Zaspim, pa ne za dolgo, ko me že zvonec zbudi v tekmovalni dan. Počutim se odlično. Sem popolnoma zdrav in to na dan, ko sem prav gotovo najmočnejši v svojem življenju. Oblačenje reprezentančnega dresa je poseben ritual, ki vliva ponos in samozavest.



Mi mladinci imamo 4 km krajšo progo, kot člani. Začnemo šele v vasici Venthone. Že eno uro pred štartom nekateri začenjajo z ogrevanjem. Sam ne vidim smotra v takšni potrati energije. Raje si v glavi obnovim celotno traso. Tik pred štartom pa opravim le nekaj kratkih vaj, ki vem da bodo dovolj za eksploziven začetek.


 dffgdfg

Štartni prostor v Ventohnu


Štart! Pok niti ne more dobro zadoneti prek startnega prostora, ko se skupina 74 mladincev, ko čreda podivjanih bikov zapodi skozi ozke uličice Venthone. Takšnih bikoborb na štartu še nisem doživel. Nekateri so padli in so bili poteptani, druge nesrečneže je potisnilo ob stene hiš,da jih stisnilo. Sam sem se z nekaj sreče znašel in preživel štartno klavnico.


http://www.youtube.com/v/MQrd3E3QHlQ&hl=en&fs=1

Mi mladinci v prvih 500 metrih proge. Tik po koncu “klavnice”. Mene se za hip opazi 43. sekundo.


Na začetku me prehitevajo, kot zastavo. Ne pustim se kaj dosti zmesti. Vem koliko zmorem in kako hitro lahko tečem. Peter mi uide, ostala dva naša sta za mojim hrbtom. Štartna ravnina je končno mimo. Začenja se klanec. Vem, da bom tud popravil svoj rezultat. Tisti, ki so me le minuto nazaj brezkompromisno prehitevali, že ob vznožju klanca hodijo! Jaz pa ne. Moje noge še niso bile nikoli tako lahke. Z lahkoto pridobim vsaj pet mest. Kaj bi dal, da bi bil tak klanec do vrha. Vendar proga zavije na 1,5 km dolgo rahlo valovito prečnico. Na spustih izgubim po mesto ali dve. Vmes pa so na vrsti strme stopnice na katerih nadoknadim ves zaostanek.  Začne močno deževati. Pri temperaturi okrog zgolj 5°C začutim kurjo polt na svoji koži. Tudi steze niso nič več drugega, kot spolzek blaten hipodrom. Vendar mi odlično vzdušje ob progi preprečuje misliti na težave. Navijači so bili tako glasni, da so skorajda preglasili zvok helikopterja snemalne ekipe. Še posebno pa sem vesel domačih, ki me pozdravljajo po imenu. Človek ob tem skorajda pozabi tekmovati. Pa spet opazim Petra, ki očitno popušča v zadnjih kilometrih. Uspem ga celo ujeti. Kar prehitro je le še 1 km do cilja. Moja napaka je bila, da nisem pospešil že prej. Prejšnja dva km sem iz omenjenih razlogov tekel res preveč rezervirano. Žal je ciljni finiš preveč ravninski. Peter mi je na taki podlagi popolnoma neulovljiv. Čestitke! Meni se preveč pozna primanjkljaj atletske steze. V cilju sem 29.,17 sekund za njim.


sdfdsf

Jaz med svojim reprezentančnim nastopom (foto: Tomo Šarf)


Z rezultatom sem popolnoma zadovoljen. Upam, da so z njim zadovoljno tudi vodstvo reprezentance in da nisem razočaral. To je bil torej moj prvi in verjetno zadnji nastop za Slovenijo. Bilo mi je čast zastopati Slovenijo.

Tudi ostali deli naše reprezentance niso tekli slabo. Najbolje med njimi pa Mateja Kosovelj med članicami (18. mesto) ter Mitja Kosovelj v močni članski konkurenci (33. mesto). Najboljša naša mladinka pa je postala smučarska tekačica Manca šolar, ki je zasedla 26. mesto.


MLADINCI:
OBLAK PETER SLO-SLO JH 45.19,0 26.
AMBROŽIČ BOJAN SLO-SLO JH 45.36,8 29.
PODOBNIK JAKA SLO-SLO JH 46.14,4 37.
ZUPAN DOMEN SLO-SLO JH 49.25,2 60.

MLADINKE:
ŠOLAR MANCA SLO-SLO JF 26.03,4 26.
SITAR AJDA SLO-SLO JF 27.06,2 33.
KOZJEK KATJA SLO-SLO JF 28.25,4 41.

ČLANI:
KOSOVELJ MITJA SLO-SLO SH 59.10,1 33.
LAMOVEC PETER SLO-SLO SH 1:00.57,2 54.
ZARNIK SEBASTJAN SLO-SLO SH 1:01.31,4 61.
ALIČ SIMON SLO-SLO SH 1:03.28,8 90.
SALMUN IGOR SLO-SLO SH 1:05.38,7 114.
ČEH JOZE SLO-SLO SH 1:07.12,9 122.

ČLANICE:

KOSOVELJ MATEJA SLO-SLO SF 48.32,8 18.
KRKOČ LUCIJA SLO-SLO SF 51.34,3 45.
GRANDOVEC DANEJA SLO-SLO SF 52.51,8 54.
ŠUŠTARŠIČ MATEJA SLO-SLO SF 53.53,0 64.


Absolutni zmagovalec je že 6. zapored postal Novozelandec, ki ga ni treba še enkrat predstavljati – Jonathan Wyatt – pred Ugandskim olimpijcem Martinom Troitichem.


Darilo s pentljico URADNI REZULTATI: http://services.datasport.com/2008/lauf/sierremontana/default.htm

dgfdsfsd

Zvečer smo se tekači udeležili zabave, ki je trajala pozno v jutranje ure. Mnogi odlični tekači so dokazali, da jim plesni koraki ne gredo nič slabše, kot tek.


Ura ORIGINALNE FOTKE ZA TISK: http://community.webshots.com/album/567023592tbLMsf

Lep reprezentančni pozdrav

Bojan Ambrožič


P.S.: Hvala vsem za čestitke. Te vrstice res opisujejo moje tekaške sanje. Sanje pa niso preprosta reč. Za njihov opis sem potreboval nič manj, kot 12 ur. Pa še se mi zdi, da je to le bežen oris.. Ali sem zabil teh 12 ur? Ne meni se zdi, da ravno nasprotno. Vam spoštovanim bralcem pa prepuščam vašo osebno presojo.

2 comments

Submit a comment

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s