Tečaj za planinskega vodnika PZS A kategorije Bavšica (28.6- 9.7 .2008)

V odročni ledeniški dolini Bavšice, med Jalovcem, Loško steno ter Svinjakom, potekajo tečaji za planinske vodnike že dolga desetletja. Prej se je tu taborilo kar na prostem. Leta 1999 pa je Planinska zveza Slovenija ob pomoči Fundacije za šport ter donatorjev zgradilo Planinsko učno središče – PUS. Letos sem se jaz udeležil enega teh taborov. 12-dnevni tečaj za vodnika A -kategorije, kar pomeni da lahko vodim lahke kopne ture.

 dsfsdfsdf

Med turo na Zagorelc (Foto: Mijo K.)

Osnovni pogoji za opravljanje tečaja so 5-letna aktivnost v katerem koli planinskem društvu, polnoletnost, opravljen zdravniški pregled ter seznam opravljenih najmanj desetih lahkih tur v sredogorju ter prav tako najmanj desetih tur v visokogorju po zahtevnih in zelo zahtevnih poteh. Pri tem seznamu se odraža postaran obraz nekaterih ključnih organov PZS. Namreč veljajo le izleti opravljeni v poletnih mesecih. Torej če ste alpinist in bi se radi pohvalili z zimsko smerjo po Slovenski smeri v severni Triglavski steni, ne boste prišli v izbor. Tudi ne, če boste napisali same vzpone po poteh, ki so označene kot “zelo zahtevne” poti. Zato priporočam za vsak slučaj, da napišete najmanj 12 izletov, kot so na Jošt, Šmarno goro, Slivnico, ipd. ter spet vsaj toliko tur po poteh, kot so to Tominškova, Bambergova, Hanzova, ipd.

Ta obrazec potem priložite Prijavi za na sprejemni izpit, ki prav tako poteka 2 dni v Bavšici. To je kar nerodna reč, saj Bavšica za marsikoga ni blizu – nekateri moji sotečajniki so se vozili tako tudi 5 ur s Prekmurja. Rešitev je taka, da se baje da izpit opravljati tudi v Kamniški Bistrici, ki je manj odročna. Zadeva pa poteka takole. Najprej se takoj piše “sprejemec”, ki obsega ca. 50 vprašanj izbirnega tipa. Vprašanja obsegajo predvsem splošno planinsko izobrazbo in zanj po mojem mnenju ni potreben študij literature.  Uradno se sicer priporoča knjiga Planinska šola, ki pa sem jo videl jaz prvič 5 minut pred izpitom. Kljub temu sem naredil sprejemca s ca. 95% uspehom. Za tem sledi praktično preverjanje znanja osnovnih vodniških vozlov- osmice, kravatnega, kavbojskega, prusikovega, polbičevega, bičevega, povezovalnega ter ambulantega vozla. Drugi dan pa je še preizkusna tura, ki preverja fizično sposobnost opravljanja tega poklica. Nam je bil namenjen markantni Svinjak, a je tura zaradi močnega deževanja odpadla. Na vse ali nič se običajno ne hodi. Vseeno bi priporočil, da se tudi ob slabi vremenski napovedi smatra, kot da se na turo gre. Nikoli ne veš katerega inštruktorja boš dobil in kakšen ima ta prag glede slabih vremenskih razmer. Še sam – priznam – bi šel v teh razmerah vsaj na krajši izlet.

En dober mesec kasneje se je tečaj končno začel. 12 dni se je slišalo neskončno veliko. Zato sem se opremil s praktično vso opremo, ki sem jo premogel. Obsegala je 6 manjših in večjih nahrbtnikov. Želel bi si vzeti s seboj še teleskop. Zato bi pa potreboval skorajda že poseben prevoz.

Oprema

Kljub navidezni dolžini tabora čas zelo hitro poteka. Urnik je tako dobro sestavljen, da je zapolnjen do zadnje ure. Prostega časa v celem dnevu smo imeli pravzaprav le uro ali dve. Še ta pa zame pomenila obvezen vsakdanji tekaški trening. Tekel sem pač takrat, ko se je to dalo. Tudi v opoldanski vročini, če je bilo treba. Takrat sem se malo bolj preznojil – preteči pa se je vseeno dalo.  Tekel sem vedno do trdnjave Kljuže in nazaj. Večerni tek je pomenil sprostitev za dušo in telo. Z lahkotnim tekom sem lepote Bavšice doživljal prav na poseben način. Vonj sveže pokošene trave me je skorajda uspaval, med tem, ko sem uči upiral proti Bavškim dvatisočakom – Grintovcu, Pihavcem, vrhovom nad Loško steno. Saturn se je še zadnjič letos poslavljal, ko je končno izginil točno za vrhom Rombona. Kljub temu, da sem tekel skozi Bavšico najmanj 10-krat sem vsakič opazil njene drugačne podobe in mi ni bilo dolgčas. Proti koncu tabora sem se nočnim tekom izogibal zaradi varnosti, ker je medved tu raztrgal dve ovci v štirih nočeh.

nmbnmnb

Bavšica z Rombonom v ozadju (foto: Mijo K.)

Najraje na taboru sem imel terensko delo. To ni obsegalo samo ture z golo hoje. Veliko več je bilo vrvne tehnike. Učili smo se kako pravilno izdelati horizontalno in vertikalno vrvno ograjo ter kako jo s klini ter neskončnimi zankami čim bolj varno pričvrstiti na teren. Zabijanje klinov je bilo zelo zabavno in sploh ne tako enostavno, kot se sliši. Ko spoznaš da bo na njem viselo življenje tvoje življenje,se zaveš da to ni prostora za »šlamparijo«. Učili smo se poslušati kako skala poje in na ta način ugotoviti ali je klin »prijel« ali ne.

Zelo zabavno je bil po plezalskem izrazoslovju »abzajling« ali spuščanje po vrvi. Tu se moraš ves čas držati z eno roko vrvi, da ti ne uide skozi osmico. Jaz sem se premalo razkoračil in me je obrnilo. Človeških refleksov se ne da prenagliti in sem proti svoji volji spustil vrv in sem poskušal okreniti skale. Padel sem en dober meter dokler me ni zaustavil prusikov vozel na popkovini, kot prva redundanca. Odnesel sem jo le z nekaj praskami. Brez prusika bi si zagotovo zdrobil gleženj. Takoj sem poskusil znova, premagal reflekse in se brez težav spustil po celotni vrvi.

Med abzajlingom (foto: Mijo K.)

Predavanja so bila kar obsežna (60 ur) in bila tu in tam kar naporna. Brez njih seveda ne gre. Vendar jaz osebno nisem sposoben dve uri pozorno poslušati eno temo. Ravno v času tečaja sem zaključil srednjo izobraževanje, kot zlati maturant in sem bil guljenja »šolskih« klopi rahlo naveličan. Za vse te teme bi se dalo napisati 15-minutne povzetke in vsi bi si zapomnili mnogo več. Proti koncu tabora smo vsi postajali še utrujeni in smo komajda držali odprte oči. Nekateri so celo zaspali. Paradokslano pa je bilo to, da je bilo eno izmed predavanj – didaktika ali metoda poučevanja. Rad pa sem prisluhnil zanimivim primerom nesreč v gorah in njihovih razpletov in reševanja. Iz njih se je dalo razbrati, da je večina nesreč – presenetljivo- subjektivnega značaja. To se je pokazalo tudi nekaj dni kasneje na Mangartu. Iz vseh predavanj smo imeli na koncu izpite. Vendar nič pretežkega da se ne bi dalo rešiti.

Janko v elementu med enim svojih predavanj (foto: Mijo K.)

Mogoče najbolj prijetna in sproščujoča delavnica je bila po turi na Naklo pod Malo Krnico. Z masažo smo sprostili od hoje »utrujene« in napete mišice. Še nikoli nisem bil na masaži in moram reči da je bilo prima. Imel sem srečo da me je zmasiralo dekle, ki se te oblike sprostitve večkrat posluži. Njeni izurjeni prsti so mi sprostili mišice, ki že celo večnost niso bile zrelaksirane. Prijalo je, ni kaj! Žal mi je samo to, da tega kljub trudu nisem znal vrniti. Vsaj poskusil sem – bo že drugič boljše. Po masaži bi lahko skorajda (po)letel. Pa sem res – kljub temu da sem že 5 ur hodil in eno uro tekel – sem se ta dan odpravil teči v Kluže še dvakrat.

Rudi uživa med masažo; jaz pa tudi   (foto: Mijo K.)

Planinski vodniki pa ne smemo biti samo zatežene postave s polnimi vrečami znanja o gorah in izkušenj o raznoraznih vzponih. Moramo (prav nasprotno) znati tudi naše kliente zabavati, spraviti v smeh ter jih zanimirati. Mogoče pokazati delček že zdavnaj skritega otroka v samem sebi. Ob večerih smo se šli igrice s katerimi smo se tudi sami prijetno zabavali in se na začetku spoznavali.

V Loški Koritnici smo pod ostenjem Jalovca stopili na snežišče in na njem trenirali hojo z derezami in cepine ter postavili vrvno ograjo. Na mestu tik ob steni je bila 5 – 10 m globoka luknja, ki bi se jo dalo mogoče kdaj uporabiti za treniranje padca v ledeniško razpoko. Treninga ustavljanja s cepinom pa ni bilo moč izvesti, ker je bil sneg tako  na gosto posut s kamenjem, kot bi ga posuli cestarji.

cbnvc

Jaz med demostracijo pravilnega položaja zaustavljanja s cepinom   (foto: Mijo K.)

Po snegu smo poskušali prečiti še praznino. Zato so inštruktorji izdelalai žičnico. Mi pa se tega nismo učili, ker je to stvar B-tečaja. Mi smo samo uživali med spustom in varovali spuščajočega. Odgovorna reč -sploh potem ko smo izvedeli da je enkrat nekdo pozabil zadržati spuščujočega in se je ta zabil v drevo na koncu žičnice.

Boris uživa med spustom  (foto: Mijo K.)

Ne prečenj še ni konec. Še 3. zanimivo, je bilo prečenje dereče reke Koritnice. Z vrvjo se pravilno to naredi tako da se na sredino vrvi naredi osmico, ki služi kot zanka. Vodnik preči reko tako da se z desnico (levico) drži zanke. Pomožni vodnik ga medtem varuje bočno. Na ta način se dobi vrv čez oba bregova. Zanko se potem spet potegne na nasprotni breg kjer se jo oprime po en udeleženec na enkrat. Zanko mora le prijeti in se jo ne zatakniti za dlan. Vodnik in pomožni vodnik ga varujeta bočno. Eden vrv popušča, drugi pa jo vleče. Večino je vseeno kar dobro namočilo. Jaz pa sem napel svoje mišice in z njihovim tonusom nisem dovolil, da bi me deroča voda odnesla.

Zadnji del izobraževanja je minil v obliki praktičnih izpitov. Eden zanimivejših je bila vaja gorskega reševanja. »Naleteli« smo na poškodovanko z odprtim zlomom stegnenice in s sumom zloma lobanjskega dna (krvavitve iz nosu ušes).  S pomočjo vrvi, palic in množice zapletenih vozlov smo izdelali improvizirana nosilo. Imobilizirano poškodovanko smo fiksirali na ta nosila  in jo prenesli na mesto pristanka helikopterja. Kljub temu da smo nosili le 10 minut in da je poškodovanka tehtala precej podpovprečnih 60 kg, je bil to kar precejšen napor za ekipo šestih. Vaja je pokazala kako težko bi bilo v realni situaciji spraviti poškodovanca v dolino. Nošnja čisto povprečnega 80 kilogramskega poškodovanca po težavnem terenu več ur bi zahtevala nečloveške napore.

Vaja reševanja in prenos ponesrečenca (foto: Mijo K.)

xcv

Preizkus trdnosti nosil oz. ali smo opravili izpit ali ne (foto: Mijo K.)

Najpomembnejši izpit je predstavljala izpitna tura na Mangart. Izlet smo morali čisto sami organizirati in planirati. Izdelala se je krajša seminarska naloga z vsemi potrebnimi informacijami o turi. Imel sem srečo da sem bil del zelo homogene ekipe, ki je vedela kaj hoče. Z varnostnimi ukrepi smo celo pretiravali. Naprimer sam sem tekel z Mangartskega sedla 10 minut nazaj dol proti koči zgolj zato, da sem nas vpisal v vpisno knjigo. Vzpon smo opravili po nekoliko težavnejši slovenski poti. Večja ovira kot težavnost poti je bila krušljivost same skale. Kljub našemu trudu občasnega proženja kamenja ni bilo mogoče preprečiti. Na takih poteh je bolje biti zgoden in drugim metati kamenje na glavo, kot da ga tebi drugi. Kruto, ampak resnično. Višina 3. najvišje slovenske gore se je poznala v tem da je bilo na vrhu vsaj 15 °C manj, kot v 2 kilometra nižji Bavšici. Veter pa je to temperaturo na videz še nekoliko znižal. Po rutinskem vzponu sem pričakoval še bolj rutiniran sestop po lažji italijanski ferrati.. Italijanska pot poteka po severni strani gore in je bila začetek julija še prepredena s snežišči. Mi pa smo bili na gori brez cepinov. Kmalu smo naleteli na 30 metrov široko snežišče, ki je prekrivalo pot. Inštruktor se je na mestu kot prestrašeno pišče odločil, da ne upa čezenj. Ne bi nam moral prikazati bolj realne situacije. Ni preostala drugega, kot da se napelje vrvna ograja.

Gasilska na vrhu Mangarta (foto: Mijo K.)

Izdelava je potekala takole:

Najprej sem zbral vso opremo, ki smo jo imeli. 30-metrska vodniška vrv bo služila, kot glavna »jeklenica«. Malo me je skrbelo, če imamo s seboj dovolj vrvi. 30 m je kar malo, poleg tega pa smo imeli še okrog 18 pomožnih vrvic različnih debelin v skupni dolžini okrog 60 m. Z njimi pa je bilo treba varčevati zaradi njihove nujne uporabe na vseh vmesnih varovališčih. Za začetno sidrišče se je s plezalnim kladivom zabilo v skalo izven snežišča 2 klina, vanj vponki, ter skozi ti obe še neskončna zanka v katero sta prišli še dve matičarki. Ena je služila kot sidrišče za mojega pomožnega vodnika ter druga za moje varovanje v kombianciji s polbičevim vozlom. Vmesna pritrdišča v snegu sem izdelal s pomočjo zložljivih pohodnih palic. Z alpinističnim kladivom sem izkopal luknje v obliki črke T. Vanj se je zakopala palica na katero sem s kavbojskim vozlom privezal neskončno zanko. Na pritrdišče sta sodili spet 2 vponki. Enak postopek sem ponovil še na dveh pritrdiščih in na končnem varovališču. Za izdelavo vrvne ograje sme potreboval skorajda eno uro. Da pa ostalim udeležencem med tem časom en bi bilo dolgčas si je med tem časom inštruktor zlomil še roko, ki jo je bilo treba oskrbeti. Za tako ograjo potrebno tudi kar nekaj opreme, ki jo en sam težko nosi. Zato je prav da vodnik da vdeti udeležencem kaj je obvezan oprema in zakaj se jo nosi v gore. Izgubili smo torej dobro uro časa. Veliko boste rekli? No kako veliko v resnici je to sem spoznal takoj na licu mesta. Med tem ko sem jaz izdeloval varovala sta na snežišče priletela dva Češka kolesarja v navadnih tekaških copatih. Čehinji se je odtrgal manjši plaz kamenja. Tako da je obstala v strmini. Tresla se e od strahu. Bi pa se še mnogo bolj, če bi vedela nad kakšnim prepadom se nahaja. Pogled nanj je preprečevala vedno gostejša megla. Njen partner ji ni znal pomagati. Zato smo jo morali rešiti mi. Oba smo napotili naravnost v dolino. Še pred tem pa sta povedala da sta podobno potencialno izzivala svojo usodo in ogrožala življenje gorskim reševalcem na Triglavu. Kaj je torej ena izgubljena ura, v primerjavi z izgubljenim celotnim življenjem.

 cvbcnbv

Med izdelavo vrvne ograje (foto: Mijo K.)

In tako hitro je minilo že 10 dni. Zadnji večer je nalašč sovpadal z jubilejnim 60. rojstnim dnevom enega mojih soudeležencev tabora – Vladom. Na sploh smo bili tud predstavniki vseh starostnih skupin. Od nas najmlajših, ki smo komajda prestopili prag polnoletnosti do upokojencev, ki bodo sedaj svoj bolj obsežen prosti čas namenili temu da bo hoja v gore pri nas še varnejša. Skoraj polstoletne razlike v letih pa se sploh niso poznale. Mi mlajši smo se poskušali postavljati v kožo zrelejših in odraslejših. Starejši pa se niso branili športa, odbojke in ostalih mladostniških norčij. Prav ta naš jubilant – Vlado – je po tem izstopal med vsemi. Če bi mu čez obraz nadel masko, mu marsikdo ne bi pripisal niti 30 let. Njegov rojstni dan je tako minil z zabavo, zalito z litri alkohola ter raznimi skeči.

xcvxccx

Poslovilna gasilska fotka (foto: Mijo K.)

Ne, na tem taboru nam ni bilo dolgčas! Zadnji dan se je bilo prav težko posloviti od vseh teh ljudi. Ampak smo si obljubili da se bomo gotovo še kdaj srečali. Če ne drugje, pa kje drugje, kot pa v hribih.

Vsi opravili tečaj  (foto: Mijo K.)

Lep vodniški pozdrav

Bojan Ambrožič

Submit a comment

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s