Moja gorniška oprema

Mislim, da sploh ni slabo, da še enkrat malo bolj podrobno predstavim  svojo gorniško opremo ter povem še kakšno besedno na  to kakšne so njene prednosti oz. slabosti.


GOJZARJI ALPINA ANAPURNA

clip_image001[2]

Alpina anapurna

Kupil sem jih 3 leta nazaj, za takratnih slabih 30 tisočakov. Vsak čevelj (popolnoma suh) tehta samo 981 gramov. Ko pa se napije vode pa tehta vsak kar dober kilogram. 2,6 -2,8 mm debel material Perwanger sam po sebi ne zadrži dovolj dobro vode, zato ga pred vsako zimsko uporabo prešpricam z Alipinim impregnacijskim sredstvom. Ta po mojih izkušnjah zdrži kako uro hoje po snežišču več. Za kake večdnevne zimske ture pa ta čevelj odsvetujem, ker kljub temu premoči vodo.

Čevlji imajo trd Vibram zimski podplat z zarezama spredaj in zadaj za avtomatske dereze. Podplat je kljub 3-letni obrabi, še vedno odličen na meliščih, nekoliko bolje pa je treba pritisniti na strmih snežiščih.

clip_image002[3]

Čevlji po večurni hoji po melišču

MEH ZA VODO SOURCE WIDEPACK

Pripomoček brez katerega večina gornikov poleti (in vse več pozimi) sploh ne odhaja v hribe. Ker se je prodaja in uporaba tako razmahnila obstaja vse več različic tega pripomočka. Sedaj je na voljo v prostorninah od 0,5 – 3 litre. Pripomoček je sestavljen iz polietilenske vreče od znotraj prevlečene s premazom, ki preprečuje razvoj bakterij in je odporen na vrelo tekočine ter iz posebne cevke, ki dovaja tekočino v usta žejnega športnika. Domala vsi nahrbtniki trenutno na trgu so prilagojeni uporabi tega meha. Imajo poseben predel z elastiko v katerega vstavimo “vrečo” ter vodila na naramnicah po katerih speljemo cevko do ust tako, da nam je čim bolj udobno.

clip_image003[2]

Osnova prednost nasproti drugim pripomočkom za pitje (termovkam, čutaram) je ta, da lahko pijemo kadarkoli želimo brez nerodnega ustavljanje za snemanje in brskanje po nahrbtniku. Sploh za kolesarje je to super. Sam pijem ponavadi vodo vsakih 10 minut in sem tako ves dan sproti hidriran. Med pravimi postanki pa vseeno popijem kakšen požirek izotoničnega napitka ali čaja iz bidona ali pa termovke. Pod hudimi fizičnimi napori ni pametno piti samo vodo, ker si tako iz telesa hitro izperemo soli in minerali in pademo v nekakšen šok. Zato priporočam poleg meha s seboj na športno aktivnost vsaj še pol litra neke druge “bogatejše” pijače.

clip_image004[4]

Med uporabo meha

So pa tudi slabe strani meha. Ena takih je ta, da se v meh kmalu prikradejo posebne temne alge, ki nam kazijo njegovo podobo. Znebimo se jih lahko s posebnimi tabletami in ščetkami, ki zmorejo zavito pot skozi cevko.

Druga stvar, ki pa lahko nagaja, je ventil v ustniku, ki ga lahko kmalu toliko prežvečimo, da pušča tekočino. Seveda se dobi rezervne dele – tudi cevko v kompletu.

Za pozimi se dobi tudi posebno peno, ki jo ovijemo okrog cevke, da nam tekočina v njej ne zmrzne oz. se prehitro shladi. Poleti pa vrečo meha ovijem v alu-folijo da ostane hladna dalj časa.

ZLOŽLJIVE POHODNE PALICE

Še en pripomoček, ki se je uveljavil šele v zadnjem desetletju. Razvile so se tudi nekatere podoblike – npr. palice za nordijsko hojo. Na trgu se dobi stotine različnih modelov in težko je izbrati pravega. Najcenejše dobite že za 20 €, cena najdražjih karbonskih pa se giblje od  nekaj 100 € naprej. Treba pa je vedeti, da so palice potrošnji material, ki ga bo malo bolj aktiven gornik uničil v eni sezoni. Seveda je to odvisno tudi od načina uporabe. Sam palice zelo aktivno uporabljam med hojo navzgor  oz. atraktivnem teku navzdol. Najbolj se uničijo, če se zataknejo v kako luknjo na melišču ali pa snežišču. Na ta način mi palice ne zdržijo dlje od ene sezone. V zadnjih letih sem zamenjal že 4 ali 5 kompletov le teh. Vendar jih ne mečem proč, ampak uporabe dele spravljam. Na ta način sem iz štirih zanič kompletov sestavil tri uporabne, ki jih še naprej uporabljam pri za palice najbolj potrošnji dejavnosti – gorskem teku.

clip_image005[4]

Moja “zbirka”

Poleti je čisto vseeno kakšno krpljico (ali jo sploh) imate, pozimi da se vam ne bo vdiralo v snegu, pa je pametno imeti “diske” premera 7 cm ali več. Tudi ta del je pri palicah zelo občutljiv  in zelo hitro odleti. Zato ima večina krpljic navoj ,s katerim jo odstranimo s konice, kadar hodimo po terenu ki jo ne zahteva.

clip_image006[1]

Z zimsko krpljico

Tudi konico se da zamenjati, a ta zdrži najdlje, saj je ponavadi sestavljena iz odporne karbidne trdine. Obrabi jo le dolgotrajna hoja po melišču.

Večina palic je iz treh delov. Sedaj pa je šel razvoj v to smer, da so le iz dveh delov. Nisem jih še preizkusil, a naj bi malce podaljšalo njihovo življenjsko dobo. Zato pa so malo manj kompaktne.

Nekatere palice imajo tako imenovan “anti-shock” sistem, ki ublaži sunke. Po mojem mnenju primeren le za starejše in počasnejše planince. Poleg tega, da se prej pokvarijo, tudi dajejo določen občutek nesigurnosti.

O ročaju bi se dalo tudi razpravljati. Najbolje je pa da sami preizkusite kateri vam najbolje sede v dlan, kar med nakupom v trgovini. V osnovi pa so bodisi plastični, gumirani ali pa plutovinasti. Najvzdržjivejši so togo plastični, a povzročajo žulje. Gumijasti so udobnejši, pa se prej natrgajo in še kasneje strgajo. Plutovinasti pa so najboljši v boju s potom.

clip_image007[4]

Palice razstavljene in pripravljene za skladiščenje

Palice je po vsaki uporabi najpametneje popolnoma razstaviti in posušiti. Ne hranite jih v kakem vlažen podstrešjem.

ŠPORTNE NOGAVICE

Ne nasedajte pripadnikom stare šole, ki učijo uporabo dveh slojev nogavic. Razvoj in tehnologija sta tudi na področju športnega perila močno napredovala. Zahvaljujoč temu imamo na voljo športne nogavice z ojačitvami na mestih kjer najbolj pogosto nastajajo žulji. Tudi prsti na nogah bodo pri sestopu mnogo manj trpeli ob “nabijanju”. Na turo vsaj dvoje takih – ene na noge – druge za rezervo v nahrbtnik.

clip_image008[1]

Športne nogavice Trek lihgt

Stvar je super in je nepogrešljiva. Ima samo eno pomanjkljivost. Material po večih pranjih izgubi prožnost in elastičnost. En tako trd par sem oblekel na turi in me je popolnoma presenečenega močno ožulil, že po nekaj urah hoje. Veliko bolj, kot bi me navadne nove bombažne nogavice. Zato, svetujem, jih pred uporabo preglejte, če so še dovolj mehke.

Športno perilo pa ne obsega samo nogavice, ampak tudi aktivne spodnje hlače, moderce in majice, ki imajo tako lahnost da pot prenašajo na zunanjo stran tkanine in se tako hitreje sami od sebe posušijo.

CAMELBAK ENDURA 18

Nahrbtnik primarno namenjen kolesarjem. Sam ga uporabljam še za gorski tek. Ima kar nekaj “bonbončkov”: poleg tega da je že sam po sebi zaradi posebne zadrge precej nepremočljiv ima še prevleko, ki dež 100 % zadrži, mrežo za namestitev čelade ter seveda predal za 2-litrski meh. Je ravno dovolj velik da se vanj kar nekaj spravi in da ni v napoto med dolgim tekom. Flourescenti trakovi pa se bleščijo v temi, kar je super, da mi ponoči ni treba teči s kresničko, ki skače sem ter tja in je ves čas v napoto.

clip_image009[2]


POHODNI CEPIN FRONTIER

Namenjen je za prečenja in snežišč in lažje ledeno plezanje. Sam ga priporočam le za prvo. Za ledeno plezanje so potrebna druga kompleksnejša ledena orodja. Zaradi svoje dolžine 60 cm pa je mnogo primernejši za prečenje položnejših in tudi strmejših snežišč. Praktično nikdar brez njega v gore (razen mogoče vročega julija, avgusta ali pa septembra)!

clip_image010[3]

Edina njegova pomanjkljivost je slab sistem, ki preprečuje zdrs z roke. Treniranje ustavljanja s cepinom naj bo vsaj enkrat na leto na vašem programu. Jaz uporabljam bližnji strm hrib, ki ima pod seboj prostrano ravno vznožje. Na njem se učim najbolj učinkovite tehnike, ki mi bo nekoč mogoče rešila življenje.


DEREZE ICE TREK

clip_image011

Dereze Ice trek

Pohodne 12-zobe dereze italijanskega proizvajalca Camp, namenjene hoji po poledenelih potek, lažji hoji po ledeniku in zmrznjenih strmih snežiščih. So bolj zasilna varianta. Precej težko jih je spraviti že na čevlje (predvsem) v mrazu, saj je pritrjevanje s paščki precej fino opravilo, ki ga zimske rokavice v precejšnji meri onemogočajo. Veliko bolj priporočam nakup avtomatskih derez.

clip_image012

Dereze nameščene na gojzarjih


ČELADA HIGH STAR

Vse več ljudi obiskuje gore. S tem pa se tudi povečuje nevarnost proženja kamenja, ki ga še dodatno sprožujejo splašeni gorski kopitarji. Že kamen velikosti storža gorskega črnega bora je lahko usoden. Čelada je tako rekoč obvezna na vseh zahtevnih in zelo zahtevnih zavarovanih plezalnih poteh in vedno, ko se najdemo pod steno. Osveščenost je v Sloveniji kar dobra, saj jo ljudje vse pogosteje uporabljajo.

Čelada nam bo rešila življenje pri manjših kamnih, pri večjih pa seveda ne. Ne glede na model čelade. Pomembno je da nam čelada tako stoji na glavi, da nam ne bo odletela z nje v primeru padca ali pa kotaljenja po terenu. Večina modelov je popolnoma nastavljivih in dovolj udobnih da nas ne sili v skušnjavo, da bi jo sneli v smislu, da bomo lažje zadihali. Mogoče bi na nas kaj padlo v tem trenutku. V gorah nastane največ nesreč na osnovi murphyevih zakonov (o njih pa bolj podrobno kdaj drugič).

Če se nam kaj vendarle zgodi, moramo vedeti da so čelade za enkratno uporabo. A-testirane po U.I.A.A. so samo za eno nesrečo! Če smo dobili kak težji predmet na glavo (zaščiteno s čelado) oz. smo se s čelado močneje udarili v steno, jo je treba takoj zavreči in si priskrbeti novo. Čeprav čelada na zunaj ni videti poškodovana, ima gotovo počen material v notranjosti.

clip_image013

Čelada High star

Ta čelada omogoča nastavitev naglavne svetilke. Tako da je enako primerna za gibanje po gorah ponoči, kot tudi za jamarstvo. Za kolesarjenje pa ni najbolj primerna, saj so kolesarske čelade narejene tako, da skozi luknje pri hitrosti najmanj 20 km/h dovajajo zrak, ki nas hladi.

Gorniške čelade se od alpinističnih razlikujejo predvsem po teži ter načinu zračenju in zapenjanja.

PLEZALNI PAS TRAPEZIUS

Za plezanje zelo zahtevnih plezalnih poti oz. ferrat, kot so bolj znane po italijanski besedni inačici, potrebujemo praviloma dvodelni plezalni pas in samovarovalni komplet. Da se sicer tudi z enodelnimi, a so prvi varnejši, ker imajo težišče nekoliko višje. Predvsem v padcu s težkim nahrbtnikom nas bo ta obvaroval pred tem da obvisimo direktno nad svojim težiščem. To pa pomeni gotov zlom hrbtenice. Ostale posledice so znane. Sicer pa je plezalni pas daleč najvarnejši del plezalne opreme, saj v celi zgodovini ni znano, da bi se kdaj strgal (v nasprotju z vrvjo, vponkami ter klini s katerimi je bilo že precej nesreč).

clip_image014

Trapezius

Ta pas je torej bolj za ferrate, ledeniške naveze ter vodništvo. Obnesel se tudi pri plezanju. Meni celo daje večji občutek varnosti, kot enodelni pas s katerega imam občutek da bom ven padel. Je pa zato precej utesnjujoč in ima samo dve zanki za opremo, sisteme, prusike. Pri alpinističnem plezanju pa moti to, da ko slačiš/oblačiš vrhnje dele oblačil ga je potrebno vedno znova sneti, kar je zamudno.



SAMOVAROVALNI KOMPLET KS BRETNA DE LUX

Prav nič nismo storili, če smo se oblekli le v plezalni pas, če ne uporabljamo samovarovlanega kompleta ( s tujko imenovanega via ferrata set). V osnovi ga lahko naredimo tudi sami s pomožnih vrvic ter zavore, ki ublaži padec.

Bolje in ceneje pa je kupiti tovarniško izdelanega, kot je ta tule. Ena vrv je speljana skozi zavora, ki ublaži padec in omogoča dinamično varovanje. Na to pa so pripete še 3 gurtne. Z eno s kavbojskim vozlom namestimo samovarovalni komplet na plezalni pas. Na drugih dveh pa sta pričvrščeni dve vponki s katerimi se varujemo.

clip_image015

Samovarovalni komplet Ks brenta de lux

Ravno vponke so pri tem kompletu super! Običajne matičarke (HMS vponke) imajo matico, ki jo moramo pri prehodu z ene jeklenice vedno znova odviti ter jo na naslednji jeklenici spet priviti. To pa je peklensko zamuden postopek. Namreč hodimo na ta način, da se preprenjamo le z eno vponko na enkrat. V primeru padca med prepenjanjem tako obvisimo še vedno na eni vponki. Kmalu nam to postane prezamudno in malo goljufamo. S tem pa ne goljufamo samo sebe in ne tvegamo zgolj lastne varnosti, ampak varnosti tudi tistega, ki pravilno pleza za nami.

clip_image016

Pravilno nameščen samovarovalni komplet

Vponke pri tem sistemu pa imajo poseben zaklop, ki ga samo stisneš in vponka se takoj odpne. Ko vponko spustiš se avtomatsko spet zaklene. Zakaj je to pomembno? Vponka je sama po sebi take oblike, da se vrv težko izpne kljub odprtem jezičku. Kljub navidezni trdnosti, ki ga daje jekleni videz so vponke med najkrhkejšimi deli plezalne opreme. Pri zaprti zaponki vponka zadrži silo 30 tisoč newtonov po dolžini, pri le rahlo priprti (recimo zaradi zatika ob majhen pramen vrvi), pa trikrat manj. Res prava formula 1 via ferrata je ta komplet!

IN SEDAJ VSE SKUPAJ Smeško

Slabo vreme je zunaj. Ampak nekaj pa sem vseeno vedel: “Nekoč se vremena Kranjcem bodo razjasnila,” in omogočila vnovične napade prostranstva gora. Zato sem sklenil malo potrenirati kar v svoji sobi. Pravilno sem napeljal vrvno ograjo, jo pravilno sidriral, pravilna zvezal s povezovalnim vozlom in napel s povezovalnim vozlom. Sneg sem nadomestil s predpražnikom v katerega sem namestil cepin, kot eno izmed varoval vrvne ograje. Klin sem nadomestil s kljuko od vrat v katero sem vtaknil matičarko. Končno napenjališče pa je odlično prevzelo stojalo mojega teleskopa.

clip_image017

Improvizirana vrvna ograja

clip_image018

Možic s plezalne opreme

Lep izmučen gorniško pozdrav,

pa ne od hoje, ampak od petih ur priprav in pisanja bloga!

Bojan Ambrožič

POSODBOBITEV, 27.12. 2010: Ta zapis je že rahlo zastarel. Z marsičem tukaj napisanim se ne strinjam več. V kratkem ga bom posodobil.


 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

One comment

Submit a comment

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s