Mojemu šolanju na Srednji gostinski in turistični šoli Radovljica so že štete bolj ure, kot dnevi. Redovalnica je prepolna ocen, da bi vanjo lahko še kaj koničastega stlačili.Torej lahko sedaj mirne volje šimfam šolo? Ne, si preprosto ne zasluži. Pravzaprav nisem niti odločen ali naj se veselim konca enega obdobja in začetka drugega ali pa žalostim konca skorajda šolskega raja. Kaj je bilo pravilneje bo pokazal čas. Mi se pa posvetimo zadnji nagradni ekskurziji na Dunaj.Ponavadi je smer oz. lokacija dobro varovana šolska skrivnost. Verjetno predvsem zato, ker je dejstvo da noben izlet ni po meri vsakega dijaka, kaj še celo celega avtobusa le teh. Problem bi nastal, če bi vsi ti potem kar po vrsti odpovedoval udeležbo na ekskurziji. Ekskurzija pa je seveda za dijake brezplačna, za šolo pa predstavlja strošek.

A tokrat so moji sošolci z zvijačo prelisičili uslužbenko Alpetourja in sem že nekaj dni prej vedel da je naša smer – smer glavnega mesta naših severnih sosedov – Dunaj. Šolska skrivnost je postala tipična razredna skrivnost. Vsi dijaki smo vedeli kam gremo, le profesorji tega niso smeli vedeli. Vsi poznate star rek: “Če ve eden, ne ve nobeden. Če vesta dva pa ve pol sveta.” Za to priložnost pa sem spesnil novega svojega: “Če želiš da se novica razširi, reci da je skrivnost”.

Skozi Karavanško tubo in že smo na Avstrijskem Koroškem. Potem napredujemo naprej mimo Celovca po avtocesti E66. Da si krajšam čas, poslušam radio. Ker pa je trasa avtoceste zelo razgibana in poteka med drugim tudi skozi številne predore, kjer seveda ni radijskega signala, poslušam bolj kot glasbo, radijski “šum”. Potem se peljemo skozi Gradec kjer presenečeno spet ujamem slovenske radijske programe. Tu se spustimo iz razgibane Koroške in Gradiščanske dežele proti ravninski Dunajski deželi. Vodička nam tu zelo doživeto skoraj eno uro razlaga o dolgi bolj in manj zanimivi zgodovini Habsburške monarhije in o znameniti cesarici Mariji Tereziji.

Še preden se sprehodimo po Dunajskem  tlaku, se zapeljemo po Dunajskemu “Ringu”, ki pravzaprav leži na mestu nekdanjega mestnega obzidja in obdaja stari del mesta. Tako si na hitro ogledamo Avstrijski parlament, znamenito Dunajsko univerzo v katero so hodili od 17.-20. stoletja praktično vsi z literarnega področja pomembni Slovenci ter Straussovo “Lepo modro Donavo”, ki je v tem sušnem vremenu bolj podobna umazanemu kanalizacijskemu potočku, kot pa plovni reki.

Potem pa se odpravimo peš mimo Habsburške uradne rezidence – Hofburga. Neuradna rezidenca pa je bil od Marije Terezije dalje seveda mnogo večji in razkošnejši Schoenbrunn.

Tu se pa pokaže kako rad imam domače živali. Med tem ko opravljam svoje običajno delo – fotkanje – me iznenada ugrizne (že drugič letos!) pes. Kako je mrcina opravila svoj napad mi ni jasno, ker sem gledal skozi iskalo fotoaparata. Na srečo velik del ugriza prestrežejo kavbojke; sedaj razcefrane. Na stegnu pa kljub temu najdem odtis zob. Nikakor nisem občutljiv in se ne bi sekiral zaradi tiste praske. Ampak nikoli ne veš kakšne bolezni prenašajo te mrcine.

Ogledamo si zunanjost Dunajske “Španske” jahalne šole kje so ustvarili naše Lipicance s križanjem arabskih, španskih in še nekaterih drugih konj. Sem tudi pošiljajo najboljše konje na dresuro, ki traja kar dobršen del Konjevega življenja – okoli 15 let.

Naprej gremo mimo grobnice Habsburžanov, pravzaprav samo ene tretjine. Saj so posmrtni ostanki te rodbine na treh koncih Dunaja. Na eni drobovje, na drugi srce in na tretji kar ostane.

Kratek uradni sprehod zaključimo z ogledom ogromne gotske katedrale sv. Štefana. Potem pa nekaj prostega časa za nakupe, samostojen potepe. Ni pa bilo dovolj časa za dunajski zrezek za južino. Pa kaj, pa sem fotkal ljudi, ki to pravkar počnejo! Ja fotkal sem vse mogoče, saj na teh ulicah ni manjkalo takih in drugačnih čudakov ter pouličnih umetnikov. Nekdo je kar sredi trga pred sv. Štefanom narisal veliko mrežo in se šel Križce krožce.

S fotkanjem danes pa je bilo tako. Moj stari dobri fotoaparat ni več zdržal tempa, ki sem mu ga diktiral in je crknil. Zato sem se moral zadovoljiti s tipičnim turističnim fotkičem – Canonovim PowerShotom A550. Po reklami in po megapikslih bi moral biti še boljši. Ampak s svojim premajhnim objektivom je zadeva prava groza. Že pri malo podaljašnih ekspozicijah da bi malce naravno povečal kontrast je noro šuma. Edina prednost je ta da ima dolgo avtonomijo baterij in da je tako majhen da ga lahko spravim v hlačni žep. Zato bo pa treba ob pogledu na današnje fotografije zamižati na eno oko in še na pol drugega.

Nato se odpeljemo proti Schoenbrunn. Na poti tja se na hitro ustavimo še da si ogledamo znameniti Hunderwassserhaus “odštekanega” arhitekta Friedensreicha Regentaga Dunkelbunta Hundertwasserja. Njegova dela dajejo vtis da jih je delal pijanec. Vsaka soba posamezne stavbe je specifično oblikovana. Še stene so vse prej kot ravne. Taka je tudi ta galerija na Dunaju, ki hkrati velja za eno najbolj obiskanih zgradb v Avstriji! Očitno imamo ljudje radi “drugačno”.

Schoenbrunnuna pa si na žalost ne ogledamo od znotraj, ampak se odpravimo skozi ogromen francoski park proti Schoenbrunnskemu živalskemu vrtu, ki je baje eden najstarejših na svetu, saj njegovi začetki segajo v leto 1752. Takrat je bila njegova podobna najbrž precej drugačna. Živali pa le strašila v kletkah. Danes pa so živalski vrtovi pretežno namenjeni (poleg zabave obiskovalcev) zaščiti ogroženih vrst ter njihovo proučevanje.

Na zemljevidu park sploh ne zgleda tako velik. Vendar sem sam 2 uri (kar smo imeli časa) hodil neprekinjeno od kletke do kletke, vivarija, terarija, bazena in si nisem mogel ogledati vsega. Park je tematsko razdeljen na več odsekov. Nekateri, kot na primer  Akvarij in Tropski deževni gozd so ogromne zgradbe s samosvojo klimo. Da se vstopiti tudi v nekatere ptičje kletke in ptice fotografirati z neposredne bližine. Ne bom opisoval kaj vse mogoče je mogoče videti v tem zoo-ju, ampak si prosim oglejte v galeriji.

Ob živalskem vrtu stoji še Dunajski palminarij v katerem si je mogoče za minimalno vstopnino še podrobneje ogledati rastline tropskega dela sveta.

Povratek je tudi kar hitro minil. Super izlet na katerem sem videl veliko novega. Mogoče le je bil tempo malo prehud in se ni dalo v miru videti vsega.

Lep izletniški pozdrav

Bojan Ambrožič