Trojček “kuclov” okrog Blejskega jezera (Grajski grič, Straža, Mala in Velika Osojnica)


Ni se mi še dobro polegel pok štartne pištole, ki je označevala začetek Poletovega teka okrog Blejskega jezera, ko sem bil že spet na progi. A tokrat se mi ni ljubilo spotikati ob večinoma Italijanske goste, ki se nič prav radi ne umikajo.

Zato sem že kmalu po začetku v Mali Zaki, zavil levo v breg proti Blejskemu gradu. Pot se naglo vzpne, potem se zlagoma spušča spet skorajda do ravni jezera. Tu pot zavije levo v breg in nas po nekaj stopničastih cikcakih pripelje na vrh grajske vzpetine. Super je bil občutek teči gor, med tem ko sem opazoval kako se je večina turistov držala za kolena, jaz pa brez vseh težav mimo. Večina turistov pa se je na grič povzpela tako ali tako po cesti, ki sem jo jaz uporabil za hiter in varen sestop.

Potem sem ob obali jezera nadaljeval pod hoteloma Park in Toplice. Pri slednjem pa sem zopet zavil levo v breg proti spodnji postaji smučišča Straže. Za trenutek sem se ustavil, da sem si ogledal spuste po “poletnem sankališču”. Stvar kar dobro gre, sploh v ovinkih mora biti super. Proga poteka po precej strmi FIS progi. Stvar me je že zamikala glede preizkusa, a cene voženj niso nič “gorenjske”.

Nadaljeval sem navzgor po poti, ki pripelje na trim stezo. Pri vsaki postaji sem naredil nekaj ponovitev, potem pa sem odtekel naprej. Sama proga in predvsem naprave na njej so v presenetljiv dobrem stanju. Večinoma pa gre za preprosta debla, čez katere se skače, dela sklece, ipd. Najbolj prijetno presenečenje so prav gotovo gimnastični krogi. Taka gozdna oblika “fitnessa” je prav gotovo mnogo bolj zdrava, od svoje običajne “zaprte” in prešvicane oblike. Sem pozabil omeniti, da so tudi razgledi s tod odlični? Da nisem hodil po isti poti sem sestopil proti Mlinu na Bledu.

Spet sem bil na ravni gladine jezera in tako sem pot nadaljeval pod Vilo Bled, mimo že standardne sestavine Bleda -slikarja, ki s tega mesta slika, riše Blejski otok in Bled v vsej svoji lepoti. Glede na njegovo dolgoletno vztrajnost sem prepričan, da mu posel ne more iti slabo. Pot potem zavija spet na glavno cesto. Da turistom ni treba hoditi po tem asfaltu in mimogrede ovirati in ogrožati prometa, se tu začnejo leseni podesti, ki se pnejo tik nad vodno gladino. Svoje čase vem, da je bila tam v jezeru neka skala na katero so večinoma turisti metali kovance, da je bila popolnoma prekrita z njimi. Sedaj v času Evra, če še ta stvar obstaja, bi moral biti tam prav zaklad!

Posnetek, ki ga vidite na večine razglednic Blejskega jezera je posnet prav z Osojnice

Ampak se nisem odpravil tja čez, ampak sem bil pozoren na tablo čez cesto, ki je le nekaj metrov pred začetkom le teh podestov, označevala začetek poti na Osojnico. Tja gor sem se že nekaj časa želel odpraviti, ker z doline Mala in Velika Osojnica izgledata taka lepa kupčka. Pot je zopet cikcakasta, kot pri že prejšnjih dveh vzponih. Le, da jo je tu malo več – malo se mi vleče. Nič čudnega saj sem na nogah že več, kot eno uro. Vendar pot postane vsaj malo atraktivna, saj so ponekod napete jeklenice, ki služijo bolj za hiter tek dol, kot se kasneje izkaže. Tik pred vrhom Male Osojnice se je treba povzpeti po še precej dolgi jekleni lestvi. Na vrhu me pričaka izreden razgled na jezero. Sedaj vem od kod so posnete razglednice, ki Bled kažejo v podobi Gorenjskega bisera. Opaziti je tudi slovensko “pomorsko” floto pletnarjev, ki se trudijo premagovati jezerske valove. Zelo mi je žal, da nisem imel fotoaparat s sabo. Prav gotovo se bom še vrnil sem gor, saj je zadeva zelo primerna za kratek družinski izlet. Podam se naprej še proti veliki Osojnici. Pot se rahlo spusti do majhnega sedla, kjer se pot cepi desno navzdol proti Bledu in levo proti vrhu Velike Osojnice. Desna pot bi bila dobra varianta za povratek, a je nisem obral, ker je bila precej blatna, jaz pa sem bil navadnih tekaških copatih. Leva pot pa me je na vrh pripeljala v nekaj minutah. Vendar tu ni nobenega pravega razgleda, zato sem se kar hitro obrnil navzdol. Tudi tretji sestop je bil hiter in lahek. Sedaj me je le še čakal “sprehod” do Zake.

Turo sem opravil v 1 uri in 50 minutah, ter zadovoljno pomočil noge v vodo. Turo je res lepa in privlačna. Zato jo priporočam gorskim tekačem, ki želijo mimogrede še napasti oči in ne preveč utruditi nog. Za konec pa te vedno čaka nagrad, ko lahko v jezeru zadovoljno opraviš nekaj zamahov in pogledaš proti 4 kuclom, ki si jih pravkar prelaufal. Če tečete v smeri urinega kazalca (kot jaz) se težavnost in višinska razlika od hriba do hriba povečujeta. Če pa želite takoj napasti pa izberite obratno smer.

Priporočam!

Lep tekaški pozdrav

Bojan Ambrožič

3 comments

Submit a comment

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.