V prejšnjem videu sem omenjal, da je prehojenih 5000 korakov na dan, zame velika nedosegljiva magična meja, ki jo nikakor in nikakor ne uspem doseči. Če pa sem že dosegel 5000 korakov, sem naslednji dan vedno doživel crash in za nekaj dni povsem obležal v postelji. Zato sem si že maja lani postavil cilj, da moram 5000 korakov na dan doseči najmanj 3 dni zapored – zato da sam sebi dokažem, da zmorem doseči toliko korakov brez, da bi si s tem povzročal škodo. Za tiste, ki še ne veste, dolgi covid je skorajda edina bolezen, kjer kakršnokoli gibanje nam bolnikom zelo močno škodi. Za športnika, kot sem jaz je dejansko najhujša bolezen, ki jo lahko dobim.
No, in včeraj mi je končno uspelo: tri dni zapored sem v celem dnevu skupaj prehodil več kot 5000 korakov, kar je približno 3 x 4 km, kar bi zdrav Bojan dosegel (pretekel) kadarkoli katerikoli dan v 40 minutah. Hudo bolan Bojan pa je potreboval zato skorajda eno leto dni in neskončno število neuspešnih poskusov. Upam, da to rahlo izboljšanje čim dlje vztraja in da se še nadgradi. Žal sem še zelo zelo daleč od normalnosti. Zato, da bom lahko vsaj približno za silo funkcioniral in se lahko vrnil v službo moram svojo zmogljivost dvigniti na vsaj 10000-15000 korakov dnevno. Marsikdo, ki mu to omenim se mu zdi ta meja na prvi pogled visoka. Ampak ni – zdrav človek ni mogoče, da jih naredi manj. Če bi jaz bil cel dan bil pokonci (pa še vedno ne zmorem tega) in hodil po hiši bi samo na ta način naredil 8000 korakov – brez da bi sploh zapustil hišo in šel na sprehod. Vsak najkrajši sprehod pa bi število korakov dvignil nad 15000 dnevno. V teh treh rekordnih dneh je bil moj NAJDALJŠI sprehod dolg 800 metrov! Vsi ostali pa so znašali med med 300 in 400 metri. Na dan naredim največ dva taka sprehoda. To je obup okrnjenosti življenja bolnika z dolgim covidom, kjer vsak prehojen meter šteje in nas uničuje. Kot rečeno, v prejšnjih poskusih so mi že te razdalje močno škodovale.
V zadnjih mesecih najraje gledam zaporniške filme, ker se točno tako počutim – kot zapornik v svojem telesu. In od zapornikov sem se nekaj naučil – tako kot oni pravijo, morajo oni skrbeti za vzdrževanje stikov – če ne svet pozabi nanje. Prav tako se moram jaz truditi, da vzdržujem stike s prijatelji. Svet gre naprej, med tem ko sem jaz prisiljen gniti doma v “haus arrestu” v upanju na boljše čase.

Update: Dolgoročno gledano se mi stanje ni prav nič izboljšalo.