Fino je imeti teleskop. Vendar ga večina nima (pa si ga vsaj enkrat v življenju verjetno vsak želi). Za začetnike je presenetljiv podatek, da za opazovanje nočnega neba sploh ne potrebujemo ničesar – dovolj so naše oči in predvsem čim bolj temno nebo – ker so naše oči pravzaprav isto, kot čisto majhen teleskop. Marsikdo od mojih bralcev je gornik, ki kdaj prespi v gorskih kočah ali pa v hribe hodi ponoči, ker potrebuje mir. No, oboje so izdelani pogoji za astronomijo s prostimi očmi. Tale blog je preprost vodnik po nočnem nebu.

Kaj torej lahko vidim na nočnem nebu iz Slovenije s prostimi očmi?

OZVEZDJA IN ZVEZDE:
Prva stvar, ki je pomembna je, da se spoznate z ozvezdji in da jih znate prepoznati. Ozvezdja so arbitrarne združbe zvezd, ki nimajo povezave z realno razporeditvijo zvezd v naši Galaksiji. Pomembno je, da jih poznamo samo iz razloga praktičnost, da boste potem kasneje lažje in hitreje poiskali objekte na nočnem nebu. Iz istega razloga, kot je lažje reči, da je Ljubljana v središču Slovenije, v primerjavi s (pravilnejšo) razlago, da jo najdemo na zemljevidu s koordinatami: 46°03′ N zemljepisne širine in 14°30′ V zemljepisne dolžine. Podobne koordinate so tudi na nočnem nebu: samo da nebesni širini rečemo deklinacija, nebesni dolžini pa rektascenzija. Npr. galaksija M 104 leži na meji med ozvezdjema Device in Krokarja, namesto da bi rekli da leži na koordinatah 12h 39min in −11° 37′ . Na nebu je 88 ozvezdij. Od tega jih je 58 v celoti in še 11 delno vidnih iz Slovenije. Večina so temna in nerazpoznavna. Ne belite se glave z njimi. Pomembno je, da se spoznate s cca: 10 do 15 glavnimi ozvezdji, ki bodo potem vaši vodniki do temnejših manj izrazitih ozvezdij. Tem ozvezdjem iz tega razloga pravimo tudi vodilna ozvezdja, ker so edina, ki imajo nek smisel (vsa ostala so dobesedno nemalokrat čudno sklenjena ali pa skorajda nevidna). To so Veliki in Mali Medved, Orion, Kasiopeja, Lev, Labod, Orel, Orion, Devica, Strelec, Škorpijon in Perzej. V praksi se morate spoznati še z manj ozvezdji, ker nikoli niso vsa vidna naenkrat na nebu. Torej, če se spoznate v eni noč s cca 8 ozvezdji, je to vse kar potrebujete.
Prav tako, kot je koristno prepoznati ozvezdja, je tudi dobro poznati najsvetlejše zvezde v ozvezdjih. To je spet podobno, kot je dobro poznati glavna mesta držav. Teh zvezd spet ni tako zelo veliko: okrog 15-20. Na primer: najsvetlejša zvezda v Malem medvedu je Severnica, v Labodu je Deneb, v Liri je to Vega, v Orlu je Altair, v Velikem psu je Sirij, v Malem psu je Prokijon, v Vozniku je Kapela, v Volarju je Arktur, v Biku je Aldebaran, v Škorpijonu je Antares, v Devici je Spika. So pa tudi ozvezdja, ki imajo več svetlih zvezd na videz podobne svetlosti. Npr: Kastor in Poluks v Dvojčkih, Rigel in Betelgeza v Orionu, Algol in Mirfak v Perzeju ter vse glavne zvezde v Velikem medvedu (Velikem vozu), ki so Alkaid, Mizar, Alioth, Megrez, Phekda, Merak, in Dubhe. Zakaj je to uporabno? Zato, da z znanimi zvezdami najdemo nam neznane zvezde ali nebesne objekte. Najbolj slaven primer, ki ga skorajda vsak pozna, sta zvezdi Dubhe in Merak v Velikem vozu, ki če se 5-krat podaljša njuno medsebojno razdaljo, nas to pripelje do Severnice.
Če poznate koga, ki je astronom, boste nebo osvojili v 30 minutah. Če ste pa sami, si pomagajte z mobilnimi aplikacijami Stellarium in Sky map, ki vam bodo pravilno pokazale ozvezdja avtomatsko. Morda vas bo pa že poznavanje neba zasvojilo in bo to vaš cilj, da na pamet poznate vsa ozvezdja in vse poimenovane zvezde, ki so vidne.

GALAKSIJE:
Na nočnem nebu lahko s severne poloble s prostim očesom vidimo samo eno galaksijo. To je Andromedina galaksija (M 31). Galaksijo najdeno tako, da gremo od Dvojnega V-ja ozvezdja Kasiopeje v smeri W proti ozvezdju Andromede. Tam bodo zagledali majhno meglico. To je Andromedina galaksija, ki je od nas oddaljena 2,2 milijona svetlobnih let. To je najdlje, kot s prostimi očmi lahko gledamo v preteklost. Torej v čas, ko je na Zemlji se komajda pojavil prvi človečnjak Avstralopitek. Podrobneje sem od Andromedini galaksiji pisal tule: https://bojanambrozic.com/2024/09/03/andromedina-galaksija/.
Na južni polobli sta s prostim očesom vidni še galaksiji Mali in veliki Magelanov oblak. Na obeh straneh sveta pa seveda lahko občudujemo Rimsko cesto. Opazili bomo, da je zelo kompleksna – s kraki, ki se delijo na več delov – v obliki kromosoma. Poskusite jo fotografirati z vašim mobitelom – tako, da nastavite na nočni način in čas ekspozicije nad 30 sekund. Če boste slikali pravi del neba, bo na sliki vidna tako rimska cesta, kot tudi Andromedina galaksija!

MEGLICE:
Pri tej kategoriji imamo najmanj izbire. Obsojeni samo bolj ali manj zgolj na Orionovo meglico, ki jo z lahkoto najdemo v Orionovem meču. Več o Orionovi meglici: https://bojanambrozic.com/2024/12/26/orionova-meglica/. Mogoče je poleg Orionove meglice s prostim očesom vidna le še meglica M 8 – Laguna v Strelcu.

ZVEZDNE KOPICE:
To so zvezde, ki so gravitacijsko vezane in so običajno istega izvora. Poznamo kopice dveh vrst: kroglaste in razsute zvezdne kopice. S severne poloble ne moremo s prostimi očmi videti nobene kroglaste kopice. Izkušeni opazovalci pod temnim nebom lahko razločijo le morda M 13 – Veliko kroglasto kopico v Herkulu. Na južni polobli pa vsakdo lahko vidi kroglasto kopico Omega Kentavra. Veliko več sreče imamo na severni polobli z razsutimi kopicami. Najbolj znana med njimi je M 45 – Plejade ali Gostosevci – Sedem sester – Subaru – Mojzesov voziček v ozvezdju Bika, ki je edini Messierjev objekt, ki je tako zelo svetel, da je viden tudi s svetlobno najbolj onesnaženih krajev. Po obliki spominja na miniaturni Veliki voz. Že stoletja velja za test vidnosti. Več zvezd vidite, bolje vidite. Poskusite! Vsak lahko vidi najsvetlejših 5 zvezd. Ostrovidni jih lahko vidijo celo 14. Več o Plejadah: https://bojanambrozic.com/2024/09/08/plejade/. Relativno blizu Plejad, zraven zvezde Aldebaran v Biku, leži razsuta kopica Hijade. Ni tako izrazita, ker so zvezde bolj na široko raztresene v primerjavi s Plejadami.
Naslednja kopica, ki je vidna s prostim očesom je Dvojna kopica v Perzeju. Gre za dve kopici (NGC 869 in NGC 884), ki pa sta premajhni, da bi jih razločili s prostim očesom na posamezne zvezde. S prostim očesom izgleda, kot majhna podolgovata meglice sredi Rimske ceste v Perzeju. Na pogled je precej podobna Andromedini galaksiji. V Perzeju leži še ena kopica vidna s prosim očesom: Melotte 20. Kopico je enostavno najti, ker leži ob Mirfaku – drugi najsvetlejši zvezdi v Perzeju.
V ozvezdju Raka lahko s prostimi očmi vidimo razsuto kopico Prezepe ali Jasli (M 44). Potem je tu še kopica Melote 111, kjer zvezde v zvezdni kopici predstavljajo lase v ozvezdju Berinkinih kodrov. S prostim očesom je vidna tudi kopica M 7 – ampak le kratek čas, ker je vidna nizko v želu ozvezdja Škorpijon.

DVOJNE ZVEZDE:
Dvojne zvezde so zvezde, ki so blizu skupaj in so gravitacijsko vezane. V resnici je kar 85 % zvezd v naši galaksiji v sistemih dveh, treh ali celo večih zvezd. Naše Sonce je tu bolj izjema. Tesne dvojne zvezde so v astronomiji priročne tarče za testiranje ločljivosti teleskopov. Nekaj dvojnih zvezd pa je tako daleč narazen, da so ločene videti tudi s prostimi očmi. Taka najbolj znana dvojna zvezda je Mizar, ki je lahko najdemo saj je predzadnja zvezda v ročaju Velikega voza. Nad njo bomo videli njeno dvojnico – Alkor. Teleskopi pa pokažejo, da je tudi sam Mizar dvojna zvezda.

METEORSKI ROJI:
To je edin pojav, ki je dejansko najlepše viden s prostimi očmi – celo bolje, kot na fotografiji. Nič ni boljšega, kot ležati nekje v travi in zreti nebo, med tem ko se na nami bliskajo meteorji. Čez leto je vidnih več deset meteorskih rojev. Najbolj izrazit je roj Perzeidov, ki je viden sredi avgusta, kar je super, ker je takrat tudi ponoči zelo toplo. Sicer pa na katerokoli noč lahko videti od 1-5 sporadičnih meteorjev – meteorjev, ki nimajo nobene znane povezave z znanimi meteorskimi roji. Če boste dlje časa zrli v nebo, je precej velika verjetnost, da boste videli vsaj kakšnega. Vsakič, ko boste videli kakšnega svetlega bo: “Wauuuu!” Koledar z opisi vseh meteorskih rojev dobite na tej povezavi: https://www.imo.net/resources/calendar/.

PLANETI:
S prostim očesom so vidni vsi planeti razen Neptuna. Seveda na planetih ne moremo videti prav nobene podrobnosti. Od zvezd jih ločimo po tem, da manj mežikajo kot prave zvezde. Razlog za ta pojav je v tem, da so nam precej bližje od zvezd in zato niso točkasti objekti. Lege planetov, se za razliko od zvezd, sčasoma spreminjajo. To je tudi izvor imena “planet”, ki v Stari Grščini pomeni popotnik, ker so že v antiki opazili, da se nekatere “zvezde” premikajo po nebu, druge pa ne. Mars, Venera, Jupiter in Saturn so tako zelo svetli, da so večino časa enako svetli, kot najsvetlejše zvezde ali pa jih celo presvetlijo. Sploh Venera in Jupiter sta bistveno svetlejša od Sirija – najsvetlejše zvezde na nebu. Mars izgleda kot zvezda izrazite rdeče barve. Med tem ko sta Jupiter in Saturna videti rumene barve. Venera je videti bela. Merkur leži tako blizu Sonca, da ga lahko vidimo samo nekaj minut pred Sončnim vzhodom ali po Sončnim zahodu, kot dokaj šibko zvezdico. Uran je na meji vidnosti s prosim očesom in je tako temen, da zgleda isto kot zelo temna zvezda. Da ga najdemo potrebujemo dobro zvezdno karto in potrpežljivost.
Planeti se pogosto nahajajo v bližini drugih planetov ali Lune. Temu pojavimo pravimo konjunkcija. V redkih primerih Luna lahko zakrije kak planet: naslednjič se bo to zgodilo že 4. januarja 2025, ko bo Luna za 1 uro zakrila Saturn. Kdaj se zgodijo takšni dogodki poglejte na astronomski koledar: https://www.timeanddate.com/astronomy/sights-to-see.html.

LUNA:
Če je na nebu Luna, bo zelo težko karkoli drugega (razen najsvetlejših zvezd in planetov) videti na nebu, ker bo presvetlila ostalo nebo. Na sami Luni brez teleskopov, ne moremo videti prav veliko podrobnosti, ker je njena kotna velikost zgolj pol stopinje. Razpoznamo lahko edino nekaj temnih in svetlih območij. Temna območja so največja Lunarna morja: Oceanus Procelarum na celotni levi strani Lune ter Mare Imbrium in Mare Serenitatis na osrednji in desni strani Lune. To so vse v bistvu ogromni, več tisoč kilometrov veliki meteoritski kraterji, ki jih je kasneje zalila lava in s tem izravnala. Med morji ležijo svetejša območja, ki jih pretežno sestavljajo Lunarna gorovja. Nekateri ostrovidi trdijo, da v idealnih pogojih vidijo tudi posamezne kraterje, ki niso morja.

UMETNI SATELITI:
Ko sem se jaz začel ukvarjati z astronomijo, je bilo videti satelit pravi dogodek. Nikoli ne bom pozabil, kos sem pred 27 leti prvič videl vesoljsko postajo Mir. Danes pa je satelitov toliko, da je nemogoče kadarkoli pogledati v nebo, da ne bi videli kakšnega. Satelite od letal ločite po tem, da ne utripajo in da se po nebu premikajo enakomerno hitro. Lahko se zgodi tudi, da so zelo svetli – na to pa nenadoma izginejo. To je zato, ker se v tistem momentu skrijejo v Zemljino senco. Največ je Starlinkov, ki jih je že prek 7000. Najbolj zanimiva za opazovanje je Mednarodna vesoljska postaja, ki je v idealnih pogojih mnogo svetlejša od Jupitra ali Venere. Kdaj je vidna z naših krajev lahko enostavno preverite na tej spletni strani: https://www.heavens-above.com/PassSummary.aspx?satid=25544&lat=46.3126&lng=14.2457&loc=Unnamed&alt=0&tz=CET&cul=sl.

KOMETI:
V amaterskih teleskopih je v vsakem trenutku vidnih vsaj nekaj kometov. Kometi vidni s prostim očesom, so mnogo manj pogosti. V najboljšem primeru eden do dva na leto. Lahko pa tudi mine več zaporednih let, ko s prostim očesom ni viden noben komet. Najbolj popolno zbirko opazovanj kometov dobite na spletni strani COBS, ki jo ureja Observatorij Črni vrh: https://cobs.si/. V zadnjih letih mediji vsak še tako mizeren komet proglasijo za komet stoletja. Tako, da je skorajda nemogoče, da ne bi zanj izvedeli, pa tudi če si morda tega ne zasluži.

ASTEROIDI:
Edini asteroid, ki je viden s prostim očesom je Vesta. Pa še tega so prekvalificirali v pritlikav planet. Na nebu je v idealnih pogojih viden, kot zvezdica na robu vidnosti. Da bi ga videli potrebujete dobro zvezdno karto. V res redkih slučajih asteroidi pridejo bližje, da jih je mogoče videti s prostimi očmi. To se bo zgodilo leta 2029 z asteroidom Apofis. Sicer pa asteroidi načeloma niso vidni brez uporabe teleskopov.

ZODIAKALNA SVETLOBA:
Gre za šibek stožec medle svetlobe, ki se širi navzgor po ekliptiki, kot posledica sipanja Sončeve svetlobe na medzvezdnem prahu. Da se jo vidi je potrebno biti na res temni lokaciji, kjer skorajda ni svetlobne onesnaženosti. Zato je v Sloveniji vidna zelo redko. Jaz jo nisem videl še nikoli. Morda pa pride prav ta podatek, če bo kdo kdaj zrl nebo v hribih.