Mesto pristanka misije Apollo 11 je v južnem delu Morja tišine med kraterjema Sabine in Moltke. Mesto so izbrali, ker je pretežno ravno in je dokaj v bližini Luninega ekvatorja, zaradi česar je bilo tam relativno “enostavno” pristati. Ne pomaga kako velik teleskop imate, ostankov misije ne boste videli. Ostanki so premajhni tudi za vse največje Zemeljske teleskope in celo za Hubblov vesoljski teleskop. Ločljivost teleskopov je neposredno povezana z velikostjo objektiva teleskopa. Kako se to izračuna sem že pisal v tem blogu: https://bojanambrozic.com/2024/10/01/kako-zelo-majhen-je-v-resnici-videti-saturn/. Ostanki misije Apollo 11 so veliki samo 4 x 4 m. Da bi to videli, izračun pokaže bi potrebovali teleskop s premerom zrcala najmanj 65 m. Vendar zaradi vpliva turbulentne atmosfere, ki močno kvari sliko bi realistično potrebovali precej večji teleskop: najmanj s premerom zrcala okoli 200 m. Trenutno največji teleskop na svetu je Gran Telescopio Canarias na Kanarcih, ki ima premer zrcala zgolj 10,4 m. S pomočjo tehnike interferometrije je mogoče več manjših teleskopov združiti v en večji super zmogljiv teleskop. Trenutno najbolj zmogljiv optični interferometer je Very Large Telescope (VLT), ki ima isto teoretično ločljivost, kot bi imeli en teleskop z zrcalom premera 130 m, pa čeprav imajo posamezni teleskopi premer zrcala “zgolj” 8,2 m. Vseeno tudi VLT nima ločljivosti, da bi videl ostanke misije Apollo 11. Največja ločljivost, ki so jo dosegli pri slikanju Lune znaša 125 m: https://www.eso.org/public/news/eso0222/. Edini teleskop, ki je uspešno slikal ostanke na Luni, je teleskop Lunar Reconnaissance Orbiter Camera nameščen na sondi Luanar Reconiassance Orbiter: https://en.wikipedia.org/wiki/Lunar_Reconnaissance_Orbiter. Premer zrcala tega teleskopa je zgolj 195 mm (kar je manj od mojega teleskopa!). Vendar to zadošča, ker je sonda v orbiti okrog Lune, 7500-krat bližje ostankom, kot katerikoli teleskop na Zemlji ali v Zemljini orbiti.
Kaj pa moj teleskop? Moj teleskop ima premer zrcala 254 mm. Izračun pokaže, da ima teoretično ločljivost na razdalji Lune cca. 1 km. V praksi je ločljivost zaradi atmosferskih pogojev pogosteje od 5-krato do 10-krat slabša. Na mojih slikah se ravno še vidi krater Moltke, ki ima premer 7 km. To je torej ločljivost teleskopa brez tehnike “lucky imaging”. Z lucky imagingom, bi lahko še podvojil ločljivost. V neposredni bližini pristanka leži krater Armstrong s premerom 4,5 km, ki pa ga jaz ne uspem videti. Torej je manjši od ločljivosti teleskopa v teh pogojih.
Za tiste, ki sploh nimate teleskopa, pa velja tolažba, da s prostimi očmi brez težav lahko vidite Morje tišine in na nek način ničesar ne zamujate, ker kot povedano, noben teleskop ni dovolj dober za ta namen.