Le malokdo, ki kupi svoj prvi teleskop in se začne ukvarjati z astronomijo ve, da večina meglic in galaksij na pogled skozi teleskop izgleda skorajda enako: kot zelo majhne sive meglice, brez vseh podrobnosti. V tem blogu bom opisal kaj lahko pričakujete, da boste vizualno videli v okularju, če kupite amaterski teleskop s premerom objektiva od 120 do 200 mm.

Vam kar povem: večina vas bo ob pogledu skozi teleskop kar rahlo razočarana. En razlog je razvajenost s Hubblovimi fotografijami, ki so v vseh pogledih čisto druga liga. Drugi bolj fizikalen pa je, da tudi zelo veliki in zelo dragi amaterski teleskopi (s premerom objektiva od 30 do 50 cm) ne zberejo dovolj svetlobe, da bi vzbudil čepke na naši očesni mrežnici, ampak zgolj paličice, namenjene črno-belem vidu. Večina začetniških amaterskih teleskopov zbere še bistveno manj svetlobe. Skratka, v astronomiji je pomembna velikost objektiva. Ne povečava! Več svetlobe kot zrcalo ali leča našega teleskopa zbere namesto naših oči, več podrobnosti in svetlejšo sliko bomo videli. Naša zenica ima največji premer okoli 7 mm in jo lahko smatramo, kot neke vrste zaslonko teleskopa. Teleskop s premerom 20 cm zbere 816-krat več svetlobe, teleskop s premerom 50 cm pa kar 5100-krat, kot naše oči. Polmetrski teleskop je tako drag in nepraktično velik, da si ga boste težko privoščili. Ampak, je tudi to še vedno veliko premalo, da bi megličaste objekte globokega neba videli v barvah.
Da bi meglice in galaksije videli barve, bi dejansko potrebovali pogledati kar skozi trenutno največje teleskope na svetu, ki imajo premer zrcala od 5 do 10 m (v gradnji je sicer več orjaških teleskopov nove generacije s premerom zrcal kar od 25 m do 40 m). Živo-pisane barve meglic in galaksij, ki jih vidimo na slikah so rezultat zelo dolge osvetlitve (običajno več urne), kar pomeni, da se namesto uporabe ogromnih zrcal, več ur ali celo dni integrira (sešteje) vso zajeto svetlobo. Človeške oči tega trika niso sposobne (natančneje rečeno so ga, ampak zajemajo svetlobo zgolj od 50 do 100 milisekund), so pa ga zato občutljive CMOS astronomske kamere.
Zaradi medlosti megličastih objektov v okularja teleskopa se zelo veliko ljudi, po kratkotrajnem začetnem navdušenju, hitro naveliča astronomije in proda še praktično nov teleskop. To na nek način razumem. Tudi znameniti Francoski astronom iz 18. stol. Charles Messier, je sovražil meglice (v tistem času še niso vedeli, da so nekatere meglice v resnici galaksije) in je zato sestavil svoj znameniti katalog objektov globokega neba, da ne bi megličastih objektov nenehno zamenjeval s kometi, ki so ga v resnici zanimali.

Pomembno je, da ne nasedemo marketingu in splošnemu napačnemu prepričanju, da je potrebno opazovati s teleskopi pri čim večji povečavi. V resnici (razen pri planetih) velja obratno: čim manjša povečava tem bolje. Veliko meglic in galaksij, ki jih opazujemo amaterji na nebu zajema ogromna področja – kot sem že pisal galaksija Messier 31 ima premer 10 polnih Lun, meglica Severna Amerika je še večja. Jaz zato opazujem galaksije in meglice večinoma pri povečavah od 40 X do 50 X.
Planete pa največkrat opazujem pri povečavah do 100 X – 120 X. Pri večjih povečavah brez sledenja slike hitro leze zaradi vrtenja nočnega neba (če nimamo Go-To teleskopa). Še večji problem pa postane migotanje atmosfere, ki je pri večjih povečavah zelo očitno. Samo v zares izjemnih pogojih (nekajkrat letno), ko se po nekem vremenskem čudežu migetanje atmosfere umiri, povečavo navijem do 300 X. Velja pravilo, da je največja uporabna povečava optično popolnega teleskopa dvakratnik premera objektiva v milimetrih. Torej teleskop s premerom objektiva 200 mm ima največjo uporabno povečavo 400 X. V praksi je največkrat to razmerje še precej manjše – se giblje največ okoli 1,5-krat premera objektiva. Kar je več, je isto kot digitalni zoom kamere pri mobitelu – sliko sicer približamo, ampak ne pridobimo več na podrobnostih. Za razliko od slike mobitelov, ko vsaj na zaslonu slika ostane enako velika, pri prevelikih povečavah v teleskopu vidno polje v okularju postane tako zelo miniaturno, da je praktično nemogoče gledati: zgleda točno tako, kot bi gledali skozi slamico za pijačo. Verjetno to najprej naredi marsikateri začetnik, ugotovi da se tako nič ne vidi in kmalu za tem da teleskop na Bolho. Škoda.

Svetlobna onesnaženost je še en velik faktor pri vizualni astronomiji, saj jemlje kontrast sliki. Nič nam ne pomaga, da imamo še tako ogromen teleskop, če opazujemo sredi ali v bližini večjega mesta. Tudi pri meni doma na vasi, je bila v neposredni bližini, včasih postavljena močna nezasenčena svetilka javne razsvetljave, zaradi katere od doma nisem čisto nič videl, ker me je preprosto preveč slepila. Kasneje so namesto nje na srečo postavili zasenčeno svetilko, ki sveti samo pod horizontalo. Od takrat dalje je opazovanje postalo veliko lažje. To vam pravim zato, da v primeru, če živite v naselju z močno razsvetljavo ali najslabše v bližini osvetljene cerkve ali kulturnega spomenika, je velika verjetnost, da od doma ne boste videli popolnoma nič. Nujno boste morali vsakič teleskop stlačit v avto in se odpeljati nekam na temno lokacijo (in ta ni nujno, da bo zelo blizu). In s tem pridemo do prvega zakona amaterske astronomije: “večji teleskop imate, manj ga boste uporabljali”. Večji teleskopi so seveda boljši, ampak so veliko manj prenosljivi in se vam bo posledično manjkrat ljubilo vso “ropotijo” znositi v avto in potem sredi noči spet nazaj gor v stanovanje. Če bog ne daj živite še kje v višjih nadstropjih bloka, si predstavljam, da je to opravilo še toliko bolj nadležno, če ne v primeru večjih teleskopov celo skorajda nemogoče. V idealnem scenariju si zato amaterski astronomi v raznih čebelnjakih in lopah gradijo manjše observatorije, z namenom da je v njih teleskop ves čas postavljen, da z opazovanjem lahko začnejo/končajo kadarkoli z zelo malo vloženega časa. Jaz sem trenutno v totalni godlji, ker sem zaradi hude bolezni skorajda invalid in niti teoretično ne morem nikamor. Tako, da imam kar srečo, da še kar dobro lahko opazujem od doma. Le v smeri proti cerkvi ne vidim nič, ker je nebo preveč razsvetljeno od reflektorjev. Tudi polna Luna je neke vrste (naravni) svetlobni onesnaževalec. Takrat, ko je prisotna, je možno edino opazovanje planetov in dvojnih zvezd.

Torej kako so videti nebesni objekti na nočnem nebu?

Meglice:
Vizualno se od meglic objektov skozi večje amaterske teleskope v barvah vidi zgolj najsvetlejšo meglico: to je Orionova meglica – Messier 42. Ostale meglice so videti, kot večja ali manjša siva polja z zvezdicami. Planetarne meglice so vidne kot majhni ovalni oblački. V večjih teleskopih se vidi še sredinsko zvezdico.
Kopice:
Kroglaste kopice izgledajo kot okrogle sive lise. V nekoliko večjih teleskopih bolj navdušijo, ker se lise razdrobijo na posamezne drobne zvezdice, ki izgledajo kot raztresen sladkor.
Odprte kopice izgledajo, kot območja večjih ali manjših med seboj podobnih zvezdic, ki so bolj blizu skupaj, kot drugod. Včasih sploh ni videti razlike med odprto kopico in območjem Rimske ceste, kjer je že tako ali tako veliko šibkih zvezdic. Vendar nekatere kopice (npr. Plejade) pri manjših povečavah navdušijo, ker izgleda kot da smo “izgubljeni” sredi neskončnega polja zvezd.
Galaksije:
Galaksije so vse, brez izjeme, videti kot majhne ovalne sive meglice. Spiralnih krakov galaksij se nikoli ne vidi. Zato ne preseneča, do so bili prvič spiralni kraki opaženi šele leta 1845 v galaksiji Messier 51; in to s teleskopom s premerom zrcala kar 183 cm. O tako velikih teleskopih amaterji v Sloveniji lahko samo sanjamo. Še največji slovenski profesionalni teleskop – teleskop Vega na Golovcu – ima premer zrcala zgolj 71 cm. Tudi z njim bi vizualno težko videli spiralno obliko galaksij – sploh glede na izrazito svetlobno onesnaženost v središču Ljubljane.
Če že galaksije skozi teleskope vizualno niso nekaj spektakularnega, pa nas navdušence nad astronomijo ob pogledu na galaksije navdaja nek poseben občutek, ker zaradi velikih oddaljenosti galaksij vemo da gledamo v čas pred več kot 10 ali celo 100 milijoni leti. Jaz sem še geolog za povrh in mi je res noro, da s prostimi očmi gledam stvari na Zemlji iz obdobja ko so še živeli dinozavri. Torej gre za neke vrste časovni stroj.
Kometi:
Marsikoga bo presenetilo, da je v dometu amaterskih teleskopov na nebu skorajda vedno viden vsaj en komet. O tem se lahko prepričamo na tej povezavi: https://www.heavens-above.com/Comets.aspx?lat=46.3129&lng=14.246&loc=Unnamed&alt=0&tz=CET&cul=sl. Vendar so kometi običajno na videz podobni šibkim meglicam in galaksijam (zato ni čudno, da jih je Messier zamenjeval). Običajno tudi ni videti repa. Nekajkrat na desetletje pa v prisončje pride večji komet (kot nazadnje Neowise), ki je spektakularen, ima viden rep in je celo videti v barvah v teleskopu. Mogoče bo naslednji tak komet C/2023 A3 Tsuchinshan-ATLAS; po napovedih sredi oktobra letos. Za podrobnosti spremljajte COBS – eno najbolj svetovno znanih baz kometov, ki je plod Astronomskega observatorija Črni vrh, ki je odličen primer amaterskega observatorija, ki deluje povsem na profesionalni ravni: https://cobs.si/.
Planeti:
Za razliko od meglic in galaksij, v teleskopih planete vidimo v zelo razločnih barvah. So pa zato planeti, za razliko od meglic, v vidnem polju okularja izredno majhni: pogosto v okularju teleskopa niso kaj dosti večji od buckine glavice. Podrobneje o tem tule: https://bojanambrozic.com/2024/10/01/kako-zelo-majhen-je-v-resnici-videti-saturn/. Zato potrebujemo velike povečave in srečo s t.i. astronomskim siingom – migetanjem atmosfere. Če je siing slab, ne bomo zaznali nobene prav podrobnosti na planetu. V tem primeru je najbolje počakati, da se planet dvigne čim višje nad obzorje.
Predpostavimo, da imamo dober siing. V tem primeru je Jupiter čudovit: v manjših teleskopih opazimo dva ali tri svetlejše pasove na površini planeti. V vseh teleskopih vidim vse 4 Galilejske lune. V večjih teleskopih vidimo na površju Veliko rdečo pego ter pa sence od mrkov Galilejskih lun.
Saturn vidimo s svojimi čudovitimi prstani, ki vsakega navdušijo, ko jih prvič vidi. Žal so trenutno proti nam obrnjeni pod zelo neugodnim kotom (kot rezilo noža), zaradi česar so slabše vidni kot sicer velja običajno. V letih, ko so prstani pod bolj ugodnim kotom, v večjih teleskopih lahko razločimo Cassinijevo ločnico v prstanih. Na samem planetu pa ne bo videti podrobnosti. V bližini planeta skorajda vedno lahko vidimo luno Titan in pa če imamo večji teleskop še več manjših lun: npr. Reo.
Mars je večino časa viden kot svetla rdeča zvezda brez vseh podrobnosti. Vsakih nekaj let se Zemlji bolj približa in takrat je ob dobrih pogojih mogoče videti nekaj malega podrobnosti na površju. Vendar je to izjema in ne pravilo. Leta 2007, ko je bil še posebej blizu Zemlje sem na njem celo videl polarne kape. Lahko se tudi zgodi, da imamo dober teleskop, idealne pogoje, pa še vedno na površju Marsa ne vidimo nič, ker celoten planet vsakih nekaj let prekrije prašni vihar. Naslednjič se bo Mars Zemlji približal decembra letos.
Venera skozi teleskop izgleda, kot majhna Luna, ker ima prav tako kot naša Luna mene. Površja – zaradi njene goste atmosfere seveda ne moremo videti.
Ostali planeti: Merkur, Uran in Neptun so tudi skozi zelo velike teleskope videti enako kot zvezde. Uran je viden s prostimi očmi in je bil poznan kot “zvezda” že od antike, ampak šele leta 1781 je bil prepoznan kot sedmi planet. Celo Hubble na površju Urana in Neptuna ne zazna prav veliko podrobnosti. Merkur je vedno na nebu zelo blizu Sonca. Zato moramo paziti, da če ga opazujemo s teleskopom, da slučajno po nesreči ne pogledamo v Sonce! Kakšnih podobnosti se v vsakem primeru ne vidi. Plutona pa je prešibek, da bi se ga vizualno videlo v večini amaterskih teleskopov.
Dvojne zvezde:
Zanimive za opazovanje znajo so tudi dvojne zvezde. Gre za zvezde, ki so na nebu zelo blizu skupaj. S pomočjo njih lahko tudi testiramo ločljivost teleskopov. Zanimiva je npr. zvezda Albireo v Labodu, ki jo sestavljata rdeča in modra zvezda. Barve zvezd lahko v teleskopih z lahkoto razločimo: npr. Betelgeza je rdeča, Sirij je modrikasto-bel in Rigel je moder. Zvezde niso samo dvojne, ampak so lahko tudi trojne, štirojne, petojne, itd… Najbolj znano štiri-zvezdje je t.i. Trapez v središču Orionove meglice – vidno v vsakem teleskopu.
Luna
Luna je objekt, ki se ga v vseh amaterskih teleskopih najbolje vidi. Zato je za začetnike edini objekt (poleg Jupitra in Saturna) primeren za opazovanje. Luna je tudi edini objekt, ki se ga bolje vidi ali bolje rečeno občuti vizualno, kot se ga vidi na posnetih fotografijah. Zato sem prepričan, da vas bo navdušila! Brez težav bomo vidimo na stotine večjih in manjših kraterjev, Lunarna višavja ter morja. Če opazujemo bolj zavzeto pa celo razpoke, strme klife in doline. Več kot vemo o Luni, bolj zanimivo nam bo. Začetniki bodo najbrž naredili napako, da bodo Luno opazovali takrat, kot je polna. Ravno takrat je najbolj dolgočasna, ker ni senc, ki poudarijo kontrast. V resnici je Luna čudovit objekt kadarkoli, razen cca. 4 dni pred in po ščipu. Luna je načeloma črno-bela, razen med Luninimi mrki, ko je lahko v vse od rdečih pa vse do zelenih odtenkov. Za Luno velja enako glede povečav, kot za planete: Luno v celoti lahko opazujemo kadarkoli ponoči in celo deloma podnevi. Manjše kraterje pa bomo videli samo kadar se umiri atmosfera, kar se zgodi zelo redko. Če koga zanima Luna in podrobnosti na njej, je o njej ogromno napisal amaterski astronom Aleksander Božič, bolj znan kot SandiBandi: https://www.astronom.si/forum/showthread.php?p=64094#post64094. Luna je čudovita in polna zanimivosti. Ampak, Ameriških ostankov odprav Apollo ne boste videli. Zato bi potrebovali teleskop s premerom zrcala vsaj 75 m, kar pa ga verjetno v tem stoletju ne bomo zgradili.
Asteroidi:
Asteroidi, tudi vsi največji – so vsi vidni, kot šibke zvezdice. Zato jih je težko sploh najti in ločiti od pravih zvezd: potrebujemo res podrobne zvezdne karte. Jaz jih zato razmeroma redko opazujem. Velika izjema bo Apofis leta 2029, ker se nam bo zelo približal in bo takrat nekaj časa celo viden s prostim očesom – spet najbrž nič več kot zvezdica.
Sonce:
Opazovanje Sonca odsvetujem, ker je to edina nevarna stvar v astronomiji. Če niste prepričani, da veste kaj delate ga nikar ne opazujte! Sicer pa s pomočjo Mylar zaščitne folije lahko vidimo sončne pege, o čemer sem že večkrat pisal. Trenutno jih je res nadpovprečno veliko in je Sonce res zanimivo. So pa lahko vmes obdobja večih let, ko ni niti ene omembe vredne pege in takrat Sonca na tak način nima smisla opazovati, ker razen okroglega diska ne bomo videli prav nobene podrobnosti. Če si kupimo solarni teleskop s H-alfa filtrom pa lahko opazujemo tudi sončeve izbruhe, ki so vidni tudi v omenjenih obdobjih manjše aktivnosti Sonca. Spektakularno! A, dvomim, da bo kupil to kak začetniki, ker so taki teleskopi izjemno dragi (od 1500 € navzgor). Seveda je Sonce najbolj zanimivo opazovati, kadar nastopi popolni sončni mrk, ki po mnenju mnogih velja za najlepši naravni pojav. Tega v Sloveniji ne bo še do leta 2081. Zato bo treba kam odpotovati, da ga boste videli.
Narava in ptiči:
Naravo in ptiče se z astronomskimi teleskopi načeloma težko opazuje, ker je slika vedno obrnjena narobe – kako točno je obrnjena je odvisno od vrste teleskopa. Da se sicer dokupiti prizmo, ki sliko obrne v pravo smer. Tako, da tudi jaz tudi to občasno počnem. Vsekakor so za opazovanje narave najbolj primerni refraktorji, ker dopuščajo, da se sliko lahko izostri tudi na razdalji že na nekaj 10 m. Pri ostalih tipih teleskopov se sliko lahko izostri bolj ali manj na “neskončnost”; zato je z njimi nemogoče videti ptiča, ki je le nekaj 10 m od nas, lahko pa ga, če je oddaljen nekaj 100 metrov do več kilometrov stran od nas.

Saturn in Venera izgledata v okularju teleskopa zelo podobno kot na teh slikah; še malenkost bolj razločno, a precej manjše. Luna pa zgleda lepše, kot na teh fotografijah. Skozi vsak teleskop se vidi 4 največje Jupitrove Lune. Slik sem posnel z zgolj 5 cm teleskopom, skozi večji teleskop je Jupiter videti precej lepše.

Za zgoraj omenjena astronomska vizualna opazovanja pa so v večini primerov najbolj primerni Newtonovi reflektorji s t.i. Dobosnovo montažo, ker za najmanj denarja dobimo največji premer objektiva. Če si lahko privoščimo, je še toliko bolje, če ima ta teleskop Go-To sledenje. In še zadnja stvar: skozi teleskop lahko gledamo tudi, če nosimo očala (jaz jih), le pri tem moramo paziti, da kupimo okularje, ki imajo daljši očesni relief.

Nekaj primerov objektov objektov, ki sem jih skiciral po opazovanjih skozi svoj 120 mm refraktor. Sem zelo zelo slab risar: zato so objekti na srečo vendarle nekoliko lepši vidni, kot so videti na teh “risbah”. Sploh planeti izgledajo veliko lepše, kot moje čačke. Ampak vseeno vam pokažem te risbe za ilustracijo, oz. občutek kaj lahko pričakujete, da boste videli ko pogledate skozi teleskop, ker nobena fotografija ne prikaže niti približno tako, kot se vidi skozi teleskop. Za koga, ki rad riše (jaz ne), je risanje astronomskih objektov lahko zelo zanimiv hobi. Problem nastane, ker navdušenci nad astronomijo večinoma objekte dobro poznamo iz fotografij od prej in se nam lahko zgodi, da kaj dorišemo, kar se nam samo zdi da vidimo, pa tega v resnici sploh ne vidimo. Do iznajdbe fotografije konec 19. stol. pa so bile skice edini način beleženja objektov.

Skratka, edina možnost, da vidimo tudi meglice, zvezdne kopice in galaksije v vseh njunih lepotah; torej barvno je astrofotografija. Če je vizualna astronomija s teleskopi, relativno poceni (za 400 -500 € se dobi že čisto spodoben Dobsonov teleskop), je astrofotografija na drugi strani izredno komplicirana in zelo draga (resni astrofotografi imajo nemalokrat opremo v vrednosti več kot 10000 €).