Kroglaste kopice so združbe stotisočev ali milijonov zvezd, ki so nastale hkrati in so združene v sferoidalno obliko. V marsičem spominjanjo na pritlikave galaksije. V nasprotju z razsutimi kopicami (kot so npr. Plejade in Dvojna kopica), gre večinoma za zelo stare tvorbe, ki so nastale pred več kot 12 milijardami leti. Običajno imajo jedro, kjer so zvezde tudi do 10000-krat gosteje nagnetene, kot zvezde v okolici Sonca, nato pa gostota od središča stran pada ; in je kar težko ugotoviti kje je konec kopice. Če bi bilo naše Sonce v središču kroglaste kopice, bi verjetno zaradi obilice zvezd imeli verjetno skorajda ves čas “dan”. Ker nam bi ostale zvezde blokirale pogled na preostanek Galaksije, pa bi najbrž res mislili, da smo v središču Vesolja. Če si dovolimo filozofirati (jaz imam žal ogromno časa za to), si lahko na enak način predstavljamo, da nam naše Vesolje blokira pogled na več vesolij, ki so onkraj njega. Mogoče analogno kot imamo jate galaksij, imamo tudi jate vesolij, ki “plujejo” po Nadvesolju …
V Messierjevem katalogu je zabeleženih 29 kroglastih kopic, v celotni naši Galaksiji jih je pa okoli 150. V zadnjem času sem fotografiral: M 2, M 10, M 12, M 13, M 14, M 15, M 22, M 56, M 71 in pa NGC 6366. Kot je razvidno iz fotografij imajo nekatere bolj definirano meje in jedro, nekatere pa so bolj razpršene. Po tem se jih tudi klasificira v 12 razredov od I do XII po Shapley–Sawyeru. Primer kopice z zelo gostim središčem je M 2 (razred II), na drugi strani pa je M 71, ki je tako zelo razpršena, da meji na razsute kopice (razred X-XI). Ne pozabite: v naravi ni ostrih meja, le te si je izmislil človek. Posebnost M 71 je tudi ta, da jo najdemo sredi galaktičnega diska Rimske ceste. To je nenavadno, ker večina kroglastih kopic leži v galaktičnem halu: pod ali nad ravnino galaktičnega diska. Vizualno skozi teleskop kroglaste kopice skozi teleskop izgledajo kot okrogle meglene lise: le v teleskopih s premerom objektiva večjim od 20 cm lahko razločimo posamezne zvezde. Na severni polobli je najlepša M 13, ki se nahaja nekje na vidnosti s prostim očesom (jaz jo še nikoli nisem videl s prostim očesom). Proti tej kopici so poslali znano medzvezdno sporočilo z radijskim teleskopom Arecibo. Tja bo prispelo čez 25000 let, ker je kopica tako oddaljena. Na južni je najsvetlejša kroglasta kopica Omega Kentavra, ki je tako svetla, da so tisočletja mislili, da gre zvezdo. Šele z iznajdbo teleskopa so v 18. stol. ugotovili, da gre za kroglasto kopico. Ko se pozdravim in odpotujem na prepotreben dopust, poročam kako zgleda tudi ta kopica.
Vse fotografije sem posnel s teleskopom ZWO Seestar S50.

Iz fotografskega vidika je bilo zanimivo kako sta kroglasti kopici M 12 in M 14 mi zašli za sosedovo drevo: M 12 se v nekem momentu vidi celo skozi drevo.

Opomba: kljub vsem objavljenim mojim astro slikam v zadnjem času, je moje zdravstveno stanje še vedno naravnost katastrofalno slabo. Izboljšalo se je samo za morda 10 %. V praksi to pomeni, da sem še vedno praktično povsem nepokreten – zmorem samo hojo po hiši (in balkonu, kjer imam postavljene teleskope). Ker zaradi te zelo hude bolezni ne morem dobesedno nikamor (še k zdravniku grem zelo težko), je astronomija dobesedno moje edino okno v svet.