Huje kot v nočni mori

Danes praznujem obletnico. Ampak na njo nisem ponosen, še manj se je veselim. Eno leto je minilo od kar sem zbolel za dolgim covidom. Bolezen se je iz blagega prehlada, tekom mesecev razvila v pošast, ki me želi na vsak način pokončati. In to na tak način, da bi čim bolj trpel. Zapravil sem za en avto za zdravila. Brez učinka. Denar celega sveta ni enakovreden dnevu zdravja! Zdravniki so nemočni. Bolezen vsak dan postaja še močnejša in bolj zvita. Če sem še pred meseci tožil, da lahko s težavo prehodim nekaj kilometrov. Sedaj ubijal bi, da bi bil tako “močan”. Vsak sprehod po hiši je zame pretečen maraton. Trpim! Trpim, jokam, kričim od bolečin. Petra trpi še bolj! Oba trpiva. Ponoči živo sanjam. Sanjam, da sem bolan, a še toliko pri močeh, da sva s Petro na potovanju. Tam uživava; kljub trpljenju. Žal me vsako jutro strezni bridka resnica, da je bila to samo nočna mora. V resnici nimam moči niti, da bi vstal s postelje. Še nočna mora ne dohaja več grozot dnevnega trpljenja!

14 comments

Odgovorite Gašper Markič Prekinite odgovor

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.