Z velikim pričakovanjem čez dan s teleskopom opazujem sončevo pego AR 3664 – eno največjih zadnjih nekaj let. Pega ima premer 200.000 km, kar je 16 Zemelj in je dovolj velika, da je vidna tudi s prostim očesom. Kar je zanimivo, da je ta dva dni nazaj povzročila več izredno močnih koronarnih izbruhov, vse najvišjega razreda X, ki so usmerjeni proti Zemlji. Po napovedih bodo ti izbruhi morda zvečer povzročile severne sije oz. aurore tudi v Sloveniji. Letos je vrhunec enajstletnega sončevega cikla in zato sem pozimi načrtoval pot v Tromso, na sever Norveška, da bi si izpolnil veliko željo – videti severni sij. Vendar, mi je huda bolezen, potem ko sem imel že kupljene letalske karte, preprečila pot. Sedaj imam priložnost, da auroro vidim dobesedno od doma v Ljubnem.

Napovedi so se zvečer več kot uresničile: približno ob 19. uri je prišlo do nastanka zelo močne geomagnetne nevihte stopnje G5 – najvišje na lestvici geomagnetnih neviht. Treba je bilo samo upati, da nevihta ne bo pojenjala pred nočjo. Na srečo ni – še dodatno se je okrepila in ostala aktivna še naslednjih 24 ur. Pri nas je bila aurora tako svetla, da sem jo od doma videl s prostim očesom že pol ure pred astronomsko nočjo – to je ob 22. uri. Najsvetlejša je bila ob 22:30 – takrat je nebo žarelo rozasto-rdeče. Nepretrgano sva jo s Petra opazovala s prostimi očmi do 22:45 ure; in to kljub temu da so na severu ves čas nagajali oblaki. Potem je aurora za eno uro nekoliko pojenjala. Na fotografijah pa je bila tudi ta čas vidna. Fotografiral sem z mobitelom z nastavitvami: ISO 1600, ekspozicija 10 sekund in s stojalom, ki sem ga kupil prav za namen fotografiranja aurore na Norveškem.
Drugi val aurore je prišel ob 0:05 uri in je bil še močnejši: čez več kot pol neba so se več kot pol ure videle značilne zavese severnega sija! Vizualno se tega sicer ni videlo, ampak na fotografijah se pa je videl tudi spodnji zelen del aurore, kar je izjemno redko, da se to vidi iz naših geografskih širin. Rdeča/roza barva je posledica od sončevega vetra vzbujenih atomov kisika, ki se v Zemljini atmosferi pojavlja samo na nadmorskih višinah nad 300 km (torej približno na višini nizke zemljine orbite, kjer je tudi Mednarodna vesoljska postaja). Zato imajo aurore značilno strukturo, da se z ostro vodoravno mejo neha rdeča barva, ki preide v zeleno. Zelena barva je posledica vzbujenih molekul dušika. Ker se rdeča barva aurore pojavlja tako ekstremno visoko, se jo vidi lateralno več sto kilometrov daleč in posledično na širšem območju, kot zeleno barvo, ki se pojavlja na višinah “le” od 100 do 150 km. Opazovanje sem zaključil ob 1:00 in potem še nekaj ur nisem mogel zaspati od navdušenja kaj sem videl.
Severni sij je bil tako močan, da ga je videlo več kot pol sveta: obstajajo poročila o tem, da so ga videli celo s Kanarskih otokov, Floride in s Karibov; na geografskih širinah do zgolj 18°. Po poročanju portala Spaceweather.com, ki se profesionalno ukvarja z napovedovanjem auror, je šlo za eno najmočnejših auror v zadnjih 500 letih!