UVOD. Azori so skupina devetih majhnih vulkanskih otokov v osrednjem delu Severnega Atlantika. Ležijo več kot 1300 km severneje od Kanarskih otokov, zaradi česar imajo precej bolj vlažno klimo. Midva sva potovala na Sao Miguel – največji otok arhipelaga. Pa je kljub vsemu po površini še vedno nekoliko manjši od Triglavskega narodnega parka. Seveda sva si želela obiskati tudi ostale Azorske otoke; predvsem otok Pico. Vendar nama bi to preveč podražilo potovanje, saj so cene letov med otoki drage (okoli 170 €/osebo), dražji bi bil tudi rentacar in hoteli. Kljub majhnosti Sao Miguela, je otok tako zelo raznolik in s toliko naravnimi lepotami, da ga v sva vseh devetih dneh obiska, nisva uspela do konca raziskati.

VREME. Vreme na Azorih je milo rečeno mokro. Od 9 dnih na otoku, sva samo en dan imela približno suho vreme, vse ostale dni naju je pral dež. Vreme se zaradi hitrih zahodnih vetrov spreminja izjemno hitro. Običajno se je zgodilo, da je pol ure svetilo sonce in pol ure naju je pral dež. En dan se je to zamenjalo kar 4-krat. Ker so temperature okrog 20 °C, sva se med vsako ploho vmes že posušila. Podobno kot na Kanarcih, so tudi tu izrazite mikroklime. Pod višino 200 m je precej bolj sušno, kot nad višino 200 m. V hribih je prevladovala megla. Po parih dneh sva se nehala zanašati na vremenske napovedi, saj so se izkazale za povsem nezanesljive. Namesto tega sva uporabljala aplikacijo Spot Azores, ki prikazuje vse kamere na otoku in sva na podlagi tega videla kam iti da bova imela lepo vreme.

RASTJE. To je razlog zakaj večina sploh gre na Azore. Azori so definicija zelene barve: tako fluorescenčno zelene pokrajine ni nikjer drugje. Nobena izmed slik na tem blogu ni fotošopana – barve so zares tako zelo žive! Toliko lepih rož, kot jih raste tudi ne boste našli nikjer drugje v “Evropi” (če otoku sredi Atlantiki sploh lahko rečemo Evropa). Žal nisem botanik, da bi za večino vedel kaj so. S Petro sva prepoznala npr. orhidejo strelicijo in azalejo. Lepe cvetlico rastejo tu kot plevel ob cesti ali pa sredi gozda. Poleg tega pa je povsod po otoku ogromno čudovito urejenih botaničnih vrtov. V večino je vstop brezplačen.

TRAILI. Traili so bili za naju glavni cilj potovanja. Zagotovo najlepši trail je bil Sete Cidades. Gre za 21 km dolgo pot, ki poteka po robu kaldere ugaslega vulkana. Z roba vulkana se ves čas odpirajo fenomenalni razgledi na tri velika jezera. Pot je v resnici bolj kolovoz, zaradi česar turiste vozijo tudi z jeepi in štirikolesniki, kar je občasno nadležno. Sicer pa je to šlo za enega najlepših trailov v mojem življenju.

Lepo je bilo iti tudi peš okrog jezera Furnas, kjer so še aktivne fumarole. Sicer niso blazno velike, kot recimo na Islandiji, vendar nakazujejo, da vulkani na otoku niso povsem ugasli. Šla sva tudi Grena trail, ki skozi čudovit tropski gozd vodi do večjega slapu. V bližini traila je tudi botanični vrt Terra Nostra, ki pa nama ni bil preveč všeč. Poleg nepopisne gneče, sploh ni tako zanimiv kot sta recimo Antonio Borges in Ponta do Sossega, ki sta za razliko od tega brezplačna. Pozitivna stran Terra Nostre je velik bazen z naravno termalno vodo s temperaturo 39 °C, ki ima zaradi primesi železa rjavo barvo. Kopal sem se, a zaradi stotnij ljudi v isti vodi, občutek (čistoče) ni dober.

Šla sva tudi najvišji vrh otoka – 1103 m visoki Pico da Vara. Najvišji vrh Azorov in celotne Portugalske je sicer 2351 m visoki Pico, ki leži 1 uro z vožnje z letalom stran. Midva sva naredila krožno varianto, kar pa trenutno ni priporočljivo, ker na enem delu sekajo gozd in je težko priti mimo. Gre za lep trail, ki je v vršnem delu zelo razgleden, spodaj pa poteka po potki z mostički skozi gozd z obilico zelo gostega in čudovitega zelenega rastja.

Zaradi slabega vremena v hribih sva naredila tudi dva traila tik ob obali. Prvi dan sva šla do naravnih bazenčkov Ferraria, kjer neposredno v morje priteka topla podzemna voda. Le ta pa morje, ki ima trenutno le 17 °C segreje na prijetnih 25 °C. Žal se zaradi visokih valov ni bilo varno kopati. Poleg tega pa je bilo na obali videti ogromno nasedlih portugalskih ladjic. To so meduzam sorodni ožigalkarji, ki spominjajo na kup uporabljenih kondomov. Sodijo pa med najbolj nevarne morske organizme. Mislim, da se je zgodilo prvič, da mi je prišlo prav gledanje dokumentarcev o naravi, da sem vedel, da ne bo dobro, če se jih dotaknem. Naslednji dan sva po 6 dneh dežja končno imela več sreče z vremenom: sprehodila sva se do plaže Faja da Araujo. Gre za res lepo črno vulkansko plažo do katere vodi lep trail. Na srečo tudi valovi ni bilo, zaradi česar sva se lahko končno okopala tudi v Atlantiku. Tudi portugalskih ladjic ni bilo videti veliko.

Želela sva si iti tudi trail do vulkanskega jezera Fogo. Vendar je bil cel tam cel teden slabo vreme. Zato nisva videla smisla, da porabiva cel dan za hojo v totalni megli. Nazadnje sva do roba kraterja vulkana zapeljala po gorski cesti in po eni uri čakanja se je megla razblinila za eno minuto, da sva vsaj za silo uspela videti jezero Fogo. Skupno sva na otoku prehodila 120 km poti.

MESTA. Mesta me ne zanimajo. Na dopustu če se le da, čim prej pobegnem iz mest. In če bi to naredil tudi na Sao Miguelu ne bi bilo nobene škode. Mesta vključno s prestolnico Ponto Delgado so umazana, smeti je precej, razpadle stavbe na vsakem koraku; videti je da so prebivalci precej revni (BDP/prebivalca je še manjši od slovenskega). Omembe vrednih znamenitosti tudi ni – z izjemo cerkev, ki imajo pročelja iz lave. Tudi kakšnih urejenih mestnih središč, kjer bi se zadrževali turisti ni. Turizem torej na otok šele počasi prihaja. Na srečo smeti v naravi ni veliko.

CESTE. So presenetljivo dobre. Okoli večine otoka poteka manjša avtocesta. Hribovske ceste so znosne. Zelo lepo so urejena številni miradourji – po naše razgledišča s parkirnimi prostori in klopcami. Bolj sitna je vožnja skozi mesta, kjer skoraj izključno velja enosmerni promet. Gužve na cestah ni. Domačini precej divjajo, saj prometnih radarjev (vsaj tako predvidevam) nimajo. Paziti je potrebno tudi, da ne zaidemo iz asfalta na kakšne makadamske ceste, ki so zaradi obilice padavin praviloma zelo blatne in prevozne izključno s terenskimi vozili. Parkirnin skorajda nikjer ne pobirajo; če jo pa že, je v bližini praviloma mogoče najti brezplačno parkirišče. Rentacar je relativno drag.

APARTMA. Pri iskanju prenočitev vedno zelo varčujeva. Zato sva se že večkrat opekla. Tudi tokrat sva prvo noč prespala pri nekom v garaži, ki je za po vrh imela luknjavo streho skozi katero je pronical dež. Za ostale dni pa sva bila hočeš-nočeš bila primorana rezervirati enega cenejših apartmajev na celotnem otoku (vse ostalo je bilo predrago). Vendar sva na veliko presenečenje za ta denar dobila v najem kar celotno hišo: dva nadstropja z lastno odprto teraso, polno opremljeno kuhinjo, dvema spalnicami in tremi posteljami. V hiši pa je bil tudi pralni stroj, ki nama je omogočil, da sva oprala blatna in premočena oblačila. Velik plus je bil tudi to ,da ni komarjev. Ker sva trenutno v reševanju lastne stanovanjske problematike, sva si bila oba enotna, da bova samo vesela, če si bova kdaj lahko privoščila življenje v tako velikem in tako udobnem stanovanju oz. hiši (BTW: če kdo ugodno prodaja stanovanje oz. hišo na Gorenjskem naj javi).

STROŠKI:
Povratni let: Benetke (VCE)-Lizbona-Ponta Delgada: 240 €/osebo
Apartma za 8 nočitev: 390 € za oba
Rentacar za 8 dni: 350 €
Cena bencina: 1,5 €/l
Parkirišče v Benetkah za 9 dni: 50 €
Hrana: kuhala sva sama – cene v trgovinah so podobne kot pri nas