Moj letošnji dopust je bil kar kompleksen (beri z veliko vožnje): najprej Lošinj, nato Dolomiti, nazadnje pa sva šla še v Visoke Ture. In da je bilo za vsakega nekaj, sva šla en dan v meni najljubše hribe – pogorje Ankogelgruppe, drugi dan pa v Petrine najljubše hribe – Nockberge. V soboto sva iz Maltaberga šla na Reietereck (2790 m) in potem krožno nazaj čez Poising in Stubeck. Ta okoliš precej bolje poznam pozimi, ker sem pozimi večkrat smučal Faschaunereck. In lahko rečem da je poleti tudi lepo in pa s predvsem precej manj obiskano, kot v zimskem času. V nedeljo sva za izhodišče izbrala dr. Josef Merl Hutte pri Innerkemsu. Nato pa sva šla prek vrhov Matehanshöhe (2086 m), Zechnerhöhe (2188 m), Gaipahöhe (2192 m) in Kamritzhöhe (2176 m) do jezer Anderlsee. Gre za tipično Nockbergsko pokrajino s čudovitimi kupčkastimi hribi, ki so vsi dvatisočaki, a zaradi položnosti zgledajo zelo prijazno. Poleg tega je povsod mah, kar omogoča zelo udobno hojo. Gre res za zelo lepo pokrajino. Na nek način bežno spominja na Pohorje in Smrekovec. Vendar je tu mnogo mnogo lepše. Prav zanimivo, da obiska praktično ni; vsaj midva nisva srečala skorajda nikogar.
Geološko gledano večinoma pokrajino sestavljajo metamorfni skrilavci, vmes pa se pojavljajo tudi leče marmorja. Ker gre za večinoma neprepustne kamnine se voda zadržuje na površini. Posledično je povsod veliko potokov in jezer.
Nekateri me sprašujete kako navkljub poškodovani nogi, lahko tako veliko hodim. S koktejlom protibolečinskih tablet, ki so mi jih predpisali zdravniki, ker še lep čas ne bom na vrsti za operacijo. V teh dneh sem videl tako zelo veliko lepih poti, ki so me kar same potegnile, da sem po več mesecih spet malce tekel. Vendar se mi je to takoj nazaj maščevalo. Najbolje bi seveda bilo, da ne bi ne hodil, ne tekel, ne nič. Ampak tako jaz ne morem funkcionirati.