Ob vsem tem zimskem mrazu se nama obema že kar malce kolca po toplih krajih. Zato sva podaljšan vikend izkoristila za obisk Primorske. Toplo na žalost ni bilo niti en dan, bilo pa je kljub temu lepo. V soboto sva kolesarila po slovenski obali. Obalna pot med Piranom in Fieso je na žalost zaprta. Zato sva bila primorana narediti obvoz po cesti. Nadaljevala sva po makadamski stezi nad Pacugom v Strunjan in nato čez soline in nad klifi v Simonov zaliv. Od Izole do Kopra sva šla po navadni kolesarski cesti. Nazaj v Piran sva se vrnila po Parenzani. Še drugič sva prenočila na bone. V nedeljo sva šla peš z izvira Hubelj do Otliškega okna. Nato pa sva po poti “po robu” nadaljevala do Podrte gore. Tu je ob lepem vremenu ves čas lep razgled na Vipavsko dolino. Tokrat pa ga zaradi megle nisva bila deležna. Na bone sva prenočila v Novi Gorici. Zvečer sem jaz dobesedno obležal v postelji. Ne vem kaj mi je bilo, ampak za nekaj ur sem bil popolnoma “mrtev”. Naslednji dan zjutraj pa sem se zbudil popolnoma normalnega počutja: in sva naredila kolesarski krog v Vipavski dolini. Začela sva v vasi Batuje in se spustila v dolino Branice. Prvih 5 km je cesta precej prometna. Nato je nadaljnjih 15 km cesta bolj lokalna in do konca doline prometa ni bilo več. Sledi manjši prelaz prek katerega sva prišla nazaj v glavni del Vipavske doline in s tem iz zavetrja ozke doline na veter bolj izpostavljen teren (mestoma naju je na kolesu kar premetavalo). Hkrati pa originalna kolesarka pot od tu dalje pelje tudi na zelo prometne ceste skozi Vipavo in Ajdovščino. Le tem sva se izognila tako, da sva šla skozi vasi Slap, Ustje in Vipavski križ. Precej časa pa sva vozila tudi po makadamskih cestah čez polja in mimo vinogradov. Gravel je svoboda.