Triglavska turnosmučarska magistrala je naše najdaljše turnosmučarsko prečenje. Štart ture je na Voglu. Potem pa gre pot prek Komne in Doline Triglavskih jezer na Hribarice. Sledi spust v Velo polje in vzpon na Kredarico. Na koncu pa sledi še smuka v Krmo. Zaradi dolžine poti (cca. 50 km) planinci običajno magistralo premagajo v treh dneh (spanje na Komni in Prehodavcih). Jaz pa sem se odločil, da jo premagam v enem dnevu.
Mi smo s turo začeli pri spodnji postaji gondole na Vogel. Prve pol ure je pot kopna in smo nosili smuči. Nato do avta v Krmi ni bilo več metra kopnine. Pot skozi Žagarjev graben je bila kar nekaj časa zelo dobro “označena” z medvedjimi stopinjami. Nato je sledilo prebijanje čez zelo obsežne plazovine. Od planine Na Kalu dalje pa smo imeli idealne pogoje za hojo s smučmi. Ravno prav zmehčan sneg sneg, da nismo potrebovali srenačev in hkrati dovolj trd, da se ni prediralo. Do Konjskega sedla je še vmes en krajši spust. Zaradi prihranka časa smo ga presmučali na psih. Sicer je bilo kasneje podobnih krajših spustov še nešteto. Triglavska magistrala ponuja v praksi zelo malo smučanja. Večinoma se hodi oz. drsa. Zato je pomembno, da je snežna podlaga gladka. Kljub za konec marca rekordno visokim temperaturam je bilo danes ves čas trdo in se nam nikjer ni delala cokla. Prvič smo zares smučali proti planini Govnjač na Komni. Do Doma na Komni smo prišli v 4 urah. Danes je bila koča še zadnji dan odprta (preden se zapre zaradi korone), kar nam je prišlo prav, da smo obnovili zaloge pijače. Nato smo oddrsali naprej proti Dolini sedmerih Triglavskih jezer. Meni se je da ta del poti daleč najbolj vlekel, saj večinoma poteka po nepreglednem gozdu: ves čas gor ali dol. Hvala predhodnikom za špuro, saj bi v nasprotnem primeru izgubili precej časa z iskanjem poti (beri sledenju GPS tracka). Na poti so sicer znane TS markacije, ampak jih je veliko premalo. Po dobrih 6 urah smo bili pri Koči pri Triglavskih jezerih. Del magistrale skozi Dolino sedmerih jezer mi je bil najlepši del celotne poti. Zaradi velike količine snega je vsa dolina dobesedno “zravnana”, kar nam je omogočilo hitro napredovanje. Po devetih urah smo prilezli na Hribarice. Spet super razmere za hojo. Smuka v Velsko dolino pa je bila slaba zaradi povsem gnilega snega, ki je zaviral. Nato smo nadaljevali z vzponom na Konjsko sedlo. Ta del poti je bil najbolj siten zaradi strmega pobočja in južnega snega. Poleg tega smo bili že vsi precej zdelani. Sledil je še vzpon na Kredarico po klasični zimski varianti. Tu pa sem jaz doživel krizo: dobil sem krče v meča. Z zadnjimi močmi oz. bolj s trmo sem se privlekel na Kredarico. Vmes na Kalvariji sem srečal kolega, ampak ga nisem prepoznal, tako zelo sem bil izmučen. Kokakola na Kredarici mi je vrnila moči še za spust v Krmo. Tega dela sem se najbolj bal, saj smuka s tako zelo utrujenimi nogami lahko hitro vodi v neljube poškodbe. Na srečo pot v Krmo zelo dobro poznam in sem natančno vedel kje poteka najboljša smučarska linija. Tako smo se vsi zelo hitro spustili v dolino. Izkazalo se je, da je bilo najbolje kar prečiti po plazovinah pod vrhovi Pokljuškega grebena. Na ta način smo bili pri garažah v 45 min. Nato pa nas je čakalo še pol ure poganjanja skozi Krmo do Radovne. Snega na cesti zmanjka manj kot 100 m pred Kurjo vasjo. Za celotno pot smo potrebovali 13 ur in 9 minut. Ura mi je namerila 53,5 km ter 3790 višinskih metrov vzponov. Popil sem 5,5 l pijače in pojedel 15 frutabel. Hkrati je bil to moj jubilejni 70. turni smuk v tej zimi. Naslednji izziv, ki ga predlagam, pa je Triglavska magistrala v obe smeri, ker bi to ravno naneslo 100 km.
Bojan Ambrožič 