Dan se je že toliko podaljšal, da se popoldne že da kam skočit v hribe. Ponavadi grem na meni bližnjo Zelenico. Vendar, ker je tam senca in mraz, sem tokrat raje zanemaril kakovost smučanja in izbral Struško, ki je bolj izpostavljena sončnim žarkom. In res je bil celoten vzpon prijetno toplo. Na vrh sem prispel ravno ob sončnem zahodu. Smuka po grebenu Struške je bila po ledu, na Belski planini je bil sneg ravno prav zmehčan, spodaj v gozdu pa je bila čofta. Sneg se pospešeno tali in najbrž čez teden dni smuka do avta (na Pristavi) ne bo več mogoča.