Najbrž prav nihče ni slutil, kako težko bo leto 2020. Tudi jaz ne. Tule je zapis moje zgodbe. Upam, da vam bo všeč in v pomoč, da v težkih časih ne izgubite upanja. Kot boste videli, sem imel v letu 2020 večkrat srečo, kot morda v vseh prejšnjih letih skupaj.

VSE JE ŠLO SAMO ŠE NAVZDOL
Zame je bil že sam začetek leta 2020 zelo slab. Sredi januarja sem pustil službo. Hkrati pa sem se razšel še s takratnim dekletom. Vse skupaj pa mi je predstavljalo tako hud stres, da mi je padla odpornost in sem zbolel za gripo (takrat korone še ni bilo v Sloveniji). Nekaj dni sem bil tako zelo bolan, da nisem mogel niti vstati iz postelje – še obrniti na bok ali dvigniti glavo na blazino mi je predstavljalo hud napor. Ker so mi pri tem oslabele mišice, nisem mogel hoditi, so me do zdravnika morali dobesedno nesti. Da sem se povsem pozdravil sem potreboval tri mesece. Ker sem sam dal odpoved, v času brezposelnosti nisem dobival nobene socialne pomoči. Situacija glede zaposlovanja pa se je zaradi korona krize naglo slabšala in nisem zares verjel, da bom letos sploh dobil novo službo. Moralo sem ohranjal s tem, da sem turno smučal – samo februarja sem 19-krat. Varčeval sem tako, da sem v hribe hodil peš od doma, namesto z avtom.

REŠITEV MI JE PRILETELA IZ NEBA
Konec februarja sem na svoje veliko veselje, dobil zaposlitev v Nanocentru. Le 3 dni dni kasneje, 28. februarja, je nad Dolenjsko eksplodiral meteoroid. S tem ko sem se zaposlil v Nanocentru, sem ravno ob pravem času “nehote” dobil dostop do najsodobnejše raziskovalne opreme, s katero bi lahko raziskal meteorit, v kolikor ga najdemo. Zaradi meteorita več dni nisem mogel spati, ker mi prav nič drugega ni šlo po glavi. Skupaj s prijatelji smo v naslednjih tednih skorajda vsak dan iskali meteorit na Dolenjskem. V tem času sem prehodil 120 km travnikov in gozdov, kar je bilo na koncu, ker nismo našli nič, že zelo depresivno. Vendar se nismo smeli ustaviti, saj je bilo na terenu več profesionalnih lovcev na meteorite iz tujine, ki smo jih morali prehiteti. Zaradi naglega poslabšanja razmer s korona virusom, pa so le ti morali oditi domov praznih rok. Sreča! Eksplozijo meteoroida je opazilo veliko očividcev in je bila za korona virusom druga najpomembnejša novica v medijih. Ravno zaradi dobre publicitete so se našli trije fragmenti meteorita, ki sem jih skupaj s sodelavci pričeli nemudoma raziskovati. 16. marca, samo dva dni po najdbi tretjega (in za zdaj zadnjega) kosa meteorita, je Slovenija vstopila v prvi “lock down”. Delo v Nanocentru je skorajda obstalo. Mikroskopi, s katerimi se opravlja raziskovalno delo, so običajno zasedeni po več tednov naprej. Zaradi korone pa sem imel mikroskope ves čas samo “zase” in sem lahko nemoteno delal dan in noč. V začetku aprila smo se s kolegi pravkar nastale mednarodne ekipe raziskovalcev meteorita Novo Mesto dobili na prvem sestanku. Kolegi iz tujine so pričakovali, da o sestavi meteorita ni znano še popolnoma nič. Ko pa sem jim pokazal svoje rezultate, kar niso mogli verjeti, kako veliko raziskav je bilo že narejenih in, da gre za veliko bolj zanimiv meteorit, kot je kazalo sprva. Spet sem imel srečo, saj če ne bi bilo korone, bi isto delo opravljal vsaj mesec dni. Celotno obdobje, ko se je toliko stvari dogajalo hkrati okrog meteorita, pa lahko v eni besedi opišem, kot daleč najbolj razburljivo v svojem življenju.

PAPIRNAT MEČ, KI BODE
V vsem tem času pa je nad mano visel Damoklejev meč v obliki nedokončanega doktorata. Zaradi adrenalina ob raziskavah meteorita ga doslej niti nisem občutil. Do začetka junija pa je bila večina raziskav na meteoritu z moje strani že opravljena. Damoklejev meč me je spet začel boleče zbadati. Šel sem v hribe, ampak na noben način nisem mogel uživati, saj me je prevzemal občutek krivde, da “zabušavam”, namesto da bi pisal doktorsko disertacijo. Na srečo sta me ob pravem času vzpodbudila mentor prof. dr. Sašo Šturm in kolegica prof. dr. Saša Novak. Na začetku mi je bilo pisanje zelo težavno in mi je šlo res počasi. Čez čas pa mi je steklo in sem doktorsko disertacijo pisal tudi po 18 ur dnevno. Mislim, da sem take napore lahko zdržal samo zato, ker sem bil zaradi teka in hribov v zelo dobri fizični kondiciji. Čez poletje posledično nisem imel časa za hobije. Na prvi dopust (tri dni 4-tisočakov v Centralnih Alpah) sem šel šele 6. septembra po tem, ko sem še na dan odhoda skorajda do jutra delal ene zadnjih popravkov doktorata. Običajno me v hribih kar razganja zaradi kondicije. Tokrat pa sem bil na negativno presenečenje kolegov zelo šibak. Izčrpanosti nisem mogel skriti. Ampak ves trud je bil poplačan dober mesec kasneje, ko sem 12. oktobra, po petih letih od začetka študija, uspešno zagovarjal svojo doktorsko disertacijo. S tem sem si sprostil dušo in verjamem (upam), da odprl pot za boljšo prihodnost.

ŽELIM VAM SREČNO IN USPEŠNO NOVO LETO 2021!