Večina, ki se spomladi odpravi na to turo, se do Tamarja zapelje s kolesi. Ker pa ga jaz (še) ne premorem, sem celo pot do snega tovoril smuči in pancarje na nahrbtniku. Nič kaj prijetnega za hrbet, ampak je bil po drugi strani vsaj dober trening. Sneg se začne na nadmorski višini 1350 m, kar pomeni le pol ure hoje od Doma v Tamarju. Nadaljujem na smučeh, kar je udobneje in predvsem hitreje. Sneg je super za hojo in smučanje vse do višini 1800 m, kjer je bila včeraj snežna meja. Nov sneg ni sprijet s podlago in zato kložasto plazi. Z višino ga je vse več – na vrhu Jalovškega ozebnika kar 20 – 25 cm. Nov sneg je bil tako južen, da mi je omogočil, da sem do vrha ozebnika prišel na smučeh. Vmes so me nekajkrat močno prestrašili plazovi južnega snega, ki so se usipali iz sten. Smuka skozi ozebnik je bila kar dobra – sploh v zgornjem delu, kjer je očitno ves čas dovolj hladno, da se sneg še ni ojužil. Nato nadaljujem še proti Kotovem sedlu. Vendar sem nekje sredi pobočja obrnil, ker se mi je zdel sneg preveč nestabilen. Previdno odsmučam nazaj do vznožja ozebnika. Nato pa je bila smuka 600 višincev – vse do konca snega zelo dobra. Le zadnjih 100 višincev je bilo potrebno mestoma paziti na kamne. Nazaj grede je bilo zanimivo videti kako izjemno hitro sneg kopni, saj moje gazi izpred le treh ur skorajda ni bilo več videti. V Tamarju me za “nagrado” za vzpon napere še sodra. Še dobro, da sem nosil čelado. Sicer pa je bila to ena najbolj samotnih tur letos, saj sem srečal v celem dnevu samo enega človeka.