S turo sva začela pri Erjavčevi koči. Od Vratc sva slepo sledila gazi proti Slemenovi špici, čeprav sem že od začetka vedel, da pelje narobe. Ampak sem sklenil, da nama bo lažje slediti utrjeni gazi, pa čeprav le ta pelje po ovinkih, kot utirati novo gaz v idealni liniji. Čez čas se je gaz slepo končal v eni izmed kont. Zato sva sklenila, da midva dokončava “delo”. To nama je brez težav tudi uspelo. Za trud sva bila nagrajena s klasičnim pogledom na Jalovec. Imela sva srečo, da je ravno ob najinem prihodu na zasnežen travnik pod Slemenovo špico posijalo Sonce. Smuka z vrha Slemenove špice je bila odlična, vendar res kratka. Z lavinsko sondo sem izmeril, da je snežne odeja pod severno steno Mojstrovke debela prek dveh metrov, med tem ko je na isti višini na pobočjih nad Vršičem debela le še 40 cm.