Grossglockner turno

S turo sva začela iz parkirišča pri hotelu Locknerhaus ob precej pozni, 8. uri zjutraj. Snega je v tem predelu Alp precej več kot bolj na vzhodu. Snežna meja je na okoli 500 m. Smučljiva pa so vsa pobočja nad 1000 m. Tako je bilo že na izhodišču več kot en meter snega. Špura je bil precej dobra. Pa tudi če je ne bi bilo, bi šlo, saj je sneg predelan in se zelo malo predira. Do koče Locknerhutte cesto prekinja nekaj snežnih plazov. Nato ni več posebnosti. Z odločnim tempom sva hitro napredovala in v dveh urah in pol dosegla ledenik Kondnitzkees. Prečenje ledenika je čudovito doživetje: ena ura hoje brez enega samega ovinka. Nadaljevala sva čez zatrep ledenika do grebena, kjer sva se priključila markirani poti. Tu sva pustila smuči, se opremila v cepine in dereze; ter nadaljevala še 150 višincev do koče Erzherzog-Johann-Hütte (3454 m). Šlo je za kratek in razmeroma enostaven odsek poti. Vendar sva tu oba zelo čutila efekt višine. Poleg tega je postalo izredno hladno. Pri koči je bilo 10 stopinj pod lediščem. Zaradi vetra pa je bil občutek mraza okoli – 23 °C. Čez Kleineglocknerkees sva vstopila v žleb, ki pripelje na sedlo pod Kleineglocknerjem. Snežne razmere so bile super. Žleb je smučljiv. Greben je spihan – vse jeklene palice gledajo ven iz snega. Varovala sva se le na odseku iz škrbine do vrha Grossglocknerja (II). Na vrhu gore sva se zadržala manj kot minuto časa, saj sva ga dosegla šele ob drugi uri popoldne. Najin cilj je bil, da do začetka noči sestopiva vsaj do mesta, kjer sva pustila smuči. To nama je za las tudi uspelo. V čudoviti večni zarji sva presmučala ledenik, kjer so bile smučarske razmere super. Pod ledenikom pa malce manj (skorja, napihan sneg). Ampak smučarski užitki so bili drugotnega pomena na tej turi. Smuči so bile zgolj orodje, da čim hitreje zaključiva s turo. In to nama je uspelo v 9 urah in pol.