Včerajšnji tura na Hochalmspitze je bila resda zelo dolga, vendar smo cel dan hodili zelo počasi. Zato sem nujno potreboval eno trening turo. Odločil sem se, da grem na Ljubelj. Od tu dalje pa nisem vedel kam me bo zanesla pot. Se bom že sproti odločil.
Najprej sem se povzpel na Zelenico. Zelenica mi je tako pri srcu, ker je tu veliko hribov, kar omogoča poljubno podaljševanje ture. Snega je spodaj opazno manj oz. ravno še toliko, da se še da pripeljati do avta. Vendar, ker bo tudi v prihodnjih dneh tako zelo toplo, pričakujem, da bo to možno le še nekaj dni. V Šentanski plaz me ni povleklo, saj sem bil v njem le štiri dni nazaj. Zato sem zavil proti Centralni grapi. Vendar ko sem videl kakšna kolona ljudi je pred mano, sem raje zavil v grapo Y. Zagotovo pa je danes padel rekord v zimskem obisku Begunjščice in okoliških gora -navzgor so se vile kolone ljudi. Razmere v grapi Y so bile odlične. Vsi skoki so zaliti. V toplem vremenu sem skorajda eno uro posedal na vrhu Begunjščice. Potem pa sem odsmučal v Smokuški plaz. Vendar je bilo zgoraj, v vstopni grapi, preveč ledeno za moje znanje smučanja. Zato sem se še pravi čas premislil in raje odsmučal po Šentanskem plazu, kjer se smučarske razmere (razen zgoraj) niso bistveno spremenile od mojega zadnjega obiska.
Nato sem nadaljeval v Suho ruševje. Sneg je bil tu zelo južen, saj je celotna dolina obsijana s Soncem. Povzpel sem se na sedlo med Palcem in Zelenjakom. Snega je bilo le še za silo dovolj za smučanje. Nato pa je sledilo prebijanje skozi gozd nazaj na Zelenico. Vmes sem opazil, da so se mi strgali psi. Zato sem se na Triangel povzpel peš. Smuka s Triangla je bila dobra. Skupno se je a celotni turi nabralo 17.7 km poti in pa 1610 m vzponov.
Bojan Ambrožič 