Nobena skrivnost ni več da po svetovnem prvenstvu v gorskem maratonu ne najdem nobene motivacije za tek več. V resnici od takrat skorajda nisem več tekel. Bil sem edinole (za šalo) na Teku na Grintovec.

Pred desetimi leti, še preden sem se začel ukvarjati s tekom, mi je v življenju nekaj manjkalo. Čutil sem da potrebujem spremembo. In takrat sem se zelo našel v (gorskem) teku. Gorski tek mi je dal nek nepopisno lep, adrenalinski, skorajda zasvajajoč občutek, ljubezen, ki me je celo desetletje gnala naprej. Sedaj, po tolikem času pa mi tek ne daje več tistega zadoščenja, ki sem ga čutil včasih. Zato sem se prenehal začasno aktivno ukvarjati s tekom. Sicer še malo tečem, …..ampak čutim da je spet čas za spremembe.

Štart …

Sem človek poln zanimanj. Zato bi mi bilo žal da bi nekje obtičal. Še ne vem točno kje sem bom sedaj našel. Ampak vem da me že od nekdaj zelo zanima letalstvo. Seveda je to vse povezano z mojim zanimanjem z astronomijo, astro in aeronavtiko, pa še čim. 

… ne uspe vedno

Zato sem se za začetek vpisal v šolo jadralnega padalstva (Nice Clouds). Mogoče bom pa potem kasneje tekel v hribe s padalom na rami. Kdo ve. Jaz samo to vem, da sem moral poskusiti kaj novega. Po treh dneh tečaja, moram teči da me je padalstvo kar zasvojilo.

Tečaj poteka po različnih šolskih poligonih po Sloveniji. Doslej smo bili v Seničnem pri Tržiču in v Preboldu v Spodnji Savinjski Dolini. Po treningih dviganja in vodenja padal po tleh, smo tudi vsi že opravili krajše polete kak meter nad tlemi. Seveda se najbolj veselim dneva ko me čaka moj prvi pravi samostojni polet.

• Pred štirimi leti sem sicer že letel z jadralnim padalom, ko me je v tandemu peljal kolega Klemen Hančič: https://bojanambrozic.wordpress.com/2011/10/30/polet-z-jadralnim-padalom-s-kriske-gore/

Lep padalski pozdrav,

Bojan Ambrožič