V mesecu dni kar sem v Istanbulu se mi kar malo toži po hribih, ki jih tu ni. Zato tokrat za tolažbo pripoved kako lepo je bilo tam gori pri nas na Veliki planini. V resnici so bili hribi res lepi, vreme pa vse prej kot to. In ni treba posebno poudarjati da tu v Istanbulu slovenskega vremena prav nič ne pogrešam. Pravzaprav je ta vikend po mesecu dni prvič resneje deževalo.

Foto: Kaja Deberšek

S Kajo sva se na Veliko planino odpravila po najkrajši poti s prelaza Volovjek. Od samega začetka naju je močno pral dež. Ampak se nisva pustila motiti. Mimo Domžalskega doma na Mali planini sva nadaljevala na prostranstva Velike planine. Zaradi izredno goste megle, sva se na planini skorajda izgubila. Pot sva nadaljeval proti planini Dol in nazaj grede mimo zgornje postaje gondole nazaj na Veliko planino. Tu sva si ogledala udorno jamo Vetrnico. Pravzaprav gre za dve sosednji jami. V globlji se je še vedno zadrževal sneg. In v resnici so včasih, pred izumom zamrzovalnih naprav, tod rezali led in ga uporabljanje za zamrzovanje hrane.

V bližnji sirarni sva kupila tudi nekaj hlebov dobrega domačega sira. Posebnost Velike planine je tudi kisel sir, v obliki ženskih prsi, imenovan Trnič. Po tradiciji so ga pastirji podarjali svojim izbrankam. Zaradi posebnega dolgotrajnega procesa izdelave pa ima praktično neomejen rok trajanja.

Medtem se je za trenutek že skorajda zjasnilo. Vendar je kmalu spet začelo deževati. Že mora, da trava lahko ostane tako lepo zelena. Če so bile padavine na Veliki planini odveč, sva se potem odpravila nekam kamor je veljalo ravno nasprotno. Na izvir Kamniške Bistrice in pa v globoko sotesko Predaselj opazovat igro moči vode.

Kljub slabemu vremenu, sva si naredila lep izlet.

Kapelica Marije Snežne

Jama Vetrnica in Veliki Predaselj (Foto: Kaja Deberšek)

 Izvir Kamniške Bistrice