V prejšnjem blogu sem pisal da se je Marjan Zupančič lotil podiranja rekorda Slovenske planinske poti. Sam sem ga spremljal praktično cel prvi dan. Potem ko smo se na Smrekovcu poslovili, sem imel resne pomisleke da se bo vse dobro izšlo, saj je Marjan že po prvih 13 urah in zgolj 90 km v nogah deloval zelo utrujeno. Nisem se zmotil.

Na Dobrči, daleč v ozadju Kriška gora in Storžič, kjer je Marjan že bil danes zelo zgodaj zjutraj

V večeru in noči, ki je sledila se  je skupaj s Juretom Čebaškom napoti proti Raduhi in naprej proti Robanovemu kotu. Vendar se je neprespana noč Marjanu močno poznala. Zato se je z Juretovo komajda privlekel do Robanovega kota, kjer je v trenutku zaspal v spremljevalnem vozilu. Po krajšem “power slipu” se je skupaj s Špelo Zupan odpravil na planino Korošico. Na Kocbekovemu domu sta se prišla ob 5.15, kjer si je Marjan privoščil prvi triurni spanec. Na srečo se je “naslednji” dan zbudil ko prerojen. Drugi dan ga so ga prek Kamniško-Savinjskih Alp spremljali Anže Šenk, Marko Šubic in Žan Karničar.  Zvečer je prespal v Domu na Kališču. Žal pa so to noč imeli na Kališču ravno neko zabavo, zaradi česar njegov spanec ni bil prav trden.

Na veznem grebenu med Dobrčo in Begunjščico

Danes ob 4.10 pa je s spremstvom Gašperja in Metoda Bregarja s Kališča nadaljeval na Storžič in se prek Škarjevega robu spustil do Doma pod Storžičem. Tu se je Bregarjema pridružil še Uroš Rozman. Skupaj so vzpeli na Kriško goro, in iz nje v Tržič. Bregarja sta zaključila spremstvo, se pa je pridružil Luka Mihelič. Sam sem se ekipi pridružil pri Koči na Dobrči. Koča na Dobrči je brez vsake trohice dvoma gotovo najbolj gostoljubna koča v Sloveniji. Marjan si je zato tu privoščil kosilo. Tudi sam se nisem branil štrukljev, saj sem pozabil zajtrkovati.

Proti Robleku

Uroš je bil zaradi službe primoran zaviti v dolino. Marjan, Luka in jaz pa smo nadaljevali prek vezne grebena med Dobrčo in Begunjščico na planino Prevalo. Ta pot je večinoma zelo lepa, zato smo jo večinoma pretekli. Vmes je le en kar dolg strm klanec. Na Prevali se je spremstvo še okrepilo, saj nas je pričakal Žiga Klemše. Skupaj smo se po poti Čez Rožo odpravili na Roblekov dom na Begunjščici.  Pot ni preveč strma in poteka prek lepih visokogorskih travnikov. Vseeno je potrebna zbranost, saj je tu zaradi naklona velika nevarnost zdrsa.

Današnji dan bo Marjan končal pod vznožjem Triglava, ki ga vidimo v ozadju

Na Robleku smo se ustavili le toliko da smo napolnili zaloge vode, potem pa takoj proti vrhu Begunjščice. Če se mi je do sem zdel tempo počasen, je Marjan proti vrhu Begunjščice močno potegnil. Z Robleka na vrh Begunjščice smo potrebovali samo pol ure. Potem pa je sledil adrenalinski spust po meliščih Šentanskega plazu. Šentanski plaz sem pozimi že mnogokrat prehodil, poleti pa še nikdar. Vendar so bile skrbi odveč, saj je melišče zelo dobro.  Le na koncu spusta na Zelenici, mi je šlo skorajda na jok, ko sem pogledal podplate svojih copatov za gorski tek. Melišča so ekonomična le s časovnega vidika. Med tem je Marjan po zgolj dveh dneh že uničil en par copat. Za sam podvig ima pripravljenih kar pet parov copat.

 Na Velikem vrhu Begunjščice

 Adrenalinski spust po Šentanskem plazu na Zelenico

Žiga in Luka sta na Zelenici zavila navzdol proti Ljubelju. Sam pa sem se odločil nadaljevati z Marjanom. Vendar je Marjana že takoj pri Domu na  Zelenici čakalo presenečenje, saj ga je spet pričakala cela druščina tekaških prijateljev. Matjaž Mikloša-Majk pa je bil tisti, ki je bil na vrsti da nese Marjanov nahrbtnik. Dom na Zelenici je tudi neke vrste kontrolna točka za primerjavo časov s Klemenom Trilerjem. Klemen je na Zelenico prispel tretji dan zvečer, tu prespal in nadaljeval (skupaj z mano) naslednji dan ob šestih zjutraj. Marjan pa je s Zelenice odrinil tretji dan ob 11.40. Torej je v tem trenutku imel Marjan že kar polnih 18 ur prednosti.

Celo melišče sem imel v copatih

Velja pa priznati da je bil Klemenov tempo prve štiri dni vseeno nekoliko hitrejši od Marajnovega. Razlika torej ni nastala zaradi višje hitrosti, ampak zaradi deficita spanca. Marjan je do tu spal skupno manj kot 10 ur, med tem ko je Klemen spal “cele” tri noči oz. približno 20 ur.

Druščina SPP na Zelenici (Foto: Marjan Rekar)

Ne glede na vse  je Marjan naprej proti Stolu držal zelo dober tempo. Sploh si nisem želel da bi šlo hitreje, saj se je že meni začela poznati utrujenost. Marjanu in Majku sem po melišču na Stol komajda še sledil. Zato sem pri Prešernovi koči na Stolu Marjanu zaželel srečo, sam pa sem zavil v dolino. Čebo vse po sreči, bo Marjan danes pozno zvečer končal dan v Vratih. Potem pa bo prespal doma. Jutri pa ga čaka najtežja etapa prek Julijcev, kjer ga bo spremljal gorski tekač in alpinist Franci Teraž.

Pot na Stol, na skrajni desni Begunjščica s Smokuškim plazom

Moram spremeniti pesimističen vtis, ki sem ga dobil po v prvem dnevu. Marjan je danes delovala zelo sveže in zdi se mi da je zelo blizu temu da doseže svoj cilj, da pride v Ankaran v zgolj sedmih dneh. Seveda bom Marjanovo pot še naprej spremljal dokler ne pride do cilja. Do tja ga po koncu današnje etape loči še približno 370 km.

• Več fotk s tretjega dne: http://alturl.com/93qgy

Že kavke čivkajo na Stolu da je SPP preslabo označena (Foto: Marjan Rekar)

Izjava Marjana Zupančiča na Zelenici (Video: Marjan Rekar)

• Marjan je četrti dan končal na Vršiču. Cel dan ga je prek Triglava, Kriških podov, Razorja in Prisojnika  spremljal Franci Teraž. Del poti pa so ga spremljali tudi Klemen Triler, Nejc Kuhar in Goran Kuhar. Razlika med Klemenom in Marjanom po koncu četrtega dne je natančno 4 ure in 22 minut v korist Marjana. Peti dan so se začele hude težave pri Klemenu in tudi Marjan ima za ta dan slabo vremensko napoved. Ampak kot svari Klemen: “Tek po SPP se začne šele šesti dan”.  Jutri Marjan odrine z Vršiča proti Jalovcu ob 4.00. V Trenti ga že čaka Špela Zupan, ki ga bo pospremila na Prehodavce.

• Peti dan: Marjan je v spremstvu Mirka Janjatoviča najprej opravil z Jalovcem, se spustil v Trento in nadaljeval na Prehodavce, kjer se je pridružila Špela Zupan. Mirko je zaključil na Bogatinu, Špela pa ga je spremljala do Koče pri Krnskih jezerih. Tu je Špelo zamenjal Jure Šuligoj, ki je je Marjana spremljal na Krn in naprej do Koče na planini Razor, kamor sta prispela ob 22:30. Torej je bil Marjan ta dan kar dobrih 18 ur na nogah.

Lep gorsko-tekaški pozdrav,

Bojan Ambrožič