Gorski maraton štirih občin (GM4O) – trening

Gorski maraton štirih občin (GM4O) je ekstremna športna prireditev,  ki poteka vsako leto v Baški grapi. Gre za 35 km dolgo progo z 2700 m vzpona in spusta.

Črna prst in Triglav s Porezna

Sam sem GM4O-ju do sedaj vestno izogibal. Pa ne toliko zato, ker se ne bi upal spopasti s progo. Skrbeli so mi spusti, kjer si ponavadi vedno zvijem gleženj. Tako sem se odločil da grem za trening na ogled proge da vidim kako zahtevna v resnici je. V zadnjem času sem naredil kar nekaj zelo zahtevnih treningov. Med drugim sem tekel na Storžič po lovski poti, kjer steza le v 2.1 km premaga 1000 m višinske razlike, kar nanese povprečni naklon kar 46 °. Kaj boljšega kot to za moje noge verjetno ne obstaja. Na srečo bo  že v soboto tekma na tej progi. Vabljeni! Poleg tega sem zadnjič naredil 26 km dolg trening na Plaski Vogel, s 3300 višinci v vsega 26 kilometrih. Zato sem vedel da sem končno pripravljen za GM4O. Vse v redu, le treningov za hitrost sem naredil premalo. Zato se mi na Ljubljanskem maratonu verjetno ne piše najbolje.

GPS sled Gorskega maratona štirih občin

Profil proge

Začel sem na Petrovem Brdu, kjer je tudi v resnici štart tekme. Prvi kilometer sem premagal s hitro hojo, saj po prvotnem načrtu sploh nisem imel namena teči.  Tu je pot kar strma in tek prav gotovo ni preveč pametna izbira. Že kmalu pa pot pripelje na položno mulatjero, kjer pa bi bila hoja pravi greh. Noge pa so se sprva kar upirale teku. Problem je bil v tem da sem svoj camlback preveč obtežil. Predvsem zaradi mraza sem vzel s sabo preveč (težkih) oblačil. Poleg tega sem s seboj nosil tudi pohodne palice. Pa se je izkazalo da je pot večino časa tako položna da so palice bolj v napoto, kot v korist.

Slikovita mulatjera s kasarno

Trasa GM4O je večinoma kar dobro označena. Vseeno sem se zanašal na GPS sled, ki sem jo dobil od kolegice. Nekaj orientacijskih dilem je vseeno ostalo. Mulatjera je tako lepa za tek, da sem kar vriskal od veselja. Nočem da se ta pot sploh kdaj konča! Le vreme sem imel slabo. Razgledov prav tako nobenih, razen v meglo pred seboj. Z gozda pot pripelje na lep greben Koble. Kasneje pa pot zavije na drugo stran grebena, pod Črno prst. Večinoma se pot položno vzpenja, so pa vmes tudi krajši spusti. Za tem se pot po melišču vzpne na sedlo Čez Suho, tik pod vrhom Črne prsti. To sedlo je  s 1760 m tudi najvišja točka maratona. Po pričakovanjih je tu zelo pihalo. Zato sem brez ustavljanja nadaljeval na drugo stran v dolg spust.

Črna prst

Za razliko od ostalih delov poti, sem ta spust do potankosti poznal že od prej, saj točno tu poteka tudi Gorski tek na Črno prst. Ravno zaradi tega spusta sem se do sedaj izogibal maratonu. Samo upal sem da si ne bom zvil gležnja. Spust pa je vražje dolg- kar 12 kilometrov! V prvem delu do sedla Sedla je razmeroma strm. Potem pa se položi in postane  precej bolj enostaven. Vendar zadeva ni bila tako, kot sem si jo predstavljal. V resnici je na tem spustu tudi kar precejšnje število (tudi dolgih) vzponov. S Sedla se pot spusti v vas Kal in naprej proti Stržišču. Tu pa se pojavi orientacijska zanka. Sredi vasi vasi je treba zaviti levo navzdol proti travnikom. Označb pa ni, vsaj jaz jih nisem videl. Brez GPS-a bi mirno odlaufal naprej po cesti. Za tem pa se pot začne položno vzpenjati skozi vas Znojile do Oblok. Šele tu se trasa obrne navzdol proti Hudi Južini. Spust poteka po asfaltni cesti, kar ni najprijetneje.

Gobere trenutno rastejo tako kot že dolgo ne  (sploh marele)

Huda Južina (361 m) je tudi najnižja točka maratona. Zatem pa sledi  “ura resnice”, kot so tekmovalci poimenovali, nepretrgan 7 km dolg vzpon s 1229 višinici na Porezen. Do Hude Južine sem potreboval kar 4 ure. Zato sem se odločil da vsaj na Porezen napadem. Pot kmalu postane strma, kasneje na Durniku pa še bolj. Na dan tekme baje na najbolj strmem delu napnejo vrv. Sam sem na tem odseku zelo užival, saj je to točno to kar imam pri gorskem teku rad. Končno sem začutil noge. Vseeno se je proti koncu vzpona tudi meni že začelo nekoliko vleči. Vreme pa se je izboljšalo in končno sem užival v razgledih, predvsem na Črno prst, ki je že za mano.

Pri domu Andreja Žvana Borisa na Poreznu sem si privoščil krajši počitek.  Potem pa sem nadaljeval proti cilju na Petrovem Brdu. Sedaj sem vedel da bom maraton brez težav uspešno končal. Spust s Porezna je razmeroma lahek. Zato sem zares lahko užival. Moral pa sem biti pazljiv pri le še eni stvari. Obstajata namreč dve različici GM4O-ja. Originalni maraton se začne in konča na Petrovem Brdu. Lani, ko je potekalo svetovno prvenstvo, pa je bil cilj maratona v Podbrdu. Oznake so zato kazale v napačno smer – proti Podbrdu. Prav tako tudi GPS sled. Zato sem pravo pot moral sam najti. Z nekaj iskanja mi je to tudi uspelo. Za tem pa me je čakal le še finiš proti cilju.

Pot na Porezen

Na Poreznu

V cilj sem prišel v času 6 h 23 min, kar ni najhitreje. Vendar že od samega začetka nisem želel hiteti. Preprosto sem prišel uživat v prelepo Baško grapo. Kljub temu da sem hodil / tekel popolnoma sam, mi niti za trenutek ni bilo dolgčas. Poleg tega sem prišel v cilj razmeroma spočit- Če bi imel družbo, bi takoj zavil v naslednji krog. Za vpis med t.i. prijatelje GM4O so potrebni trije zaporedni krogi. No, to pa kdaj drugič. Skratka skrivnosti GM4O -ja so sedaj zame razkrite. Niti približno ni tako težko, kot sem si predstavljal. Zato upam da se mi bo naslednje leto izšlo da pridem na tekmo.

Na cilju ob plakatu tekme 

  • Mojo GPS sled si kot pomoč pri orientaciji na progi lahko prenesete s te povezave: http://sdrv.ms/R0frl9

Lep gorsko-tekaški pozdrav,

Bojan Ambrožič

7 comments

Submit a comment

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s