Goličica je prvi vrh, v jugozahodnem grebenu Razorja in Planje, ki presega mejo dva tisoč metrov. Vrh je precej malo znan in je zato precej odmaknjen od vrveža bližnjega Vršiča.

Bavški Grintovec

Pot se začne na 38. serpentini Vršiške ceste, pri stari cestarski postojanki. Prvih ca. 100 m hodimo po kolovozu, potem pa nas veliki možici usmerijo desno navzdol na stezico. Steza za  tem preči strugo potoka Mlinarica. Na tem mestu, kjer prečkamo strugo, je ta precej položna. Višje in nižje pa so sami čudoviti tolmuni (več kot primerni za kopanje) ter vmesni slapovi.

Za tem se pot začne strmo vzpenjati skozi gozd. V pomoč pa so nam številni možici. Orientacijskih zank do vrha gore ni več. Vseeno pa je ves čas potrebno paziti na pot, saj se mestoma (sploh višje) izgublja. Držati se je večinoma treba desno. Pot nas pripelje na sedlo med Debelo pečjo in Goličico. Tu zavijemo levo, pot pa postane še bolj strma. Včasih se zdi da pot najde prehode skozi ravno najbolj gosto ruševje.

Glede na ime gore bi pričakovali da se bomo večino časa sprehajali po odprti goličavi. Pa temu žal ni tako. Svet se odpre šle proti vrhu gore. Razgledi pa se nam odpirajo proti Jalovcu, Kanjavcu, Triglavu in Velikemu Špičju. V vršnem delu je treba biti še posebej pozoren na pot, saj  se ta izgublja v visokih travah in ruševju. Kaj hitro pa nas lahko zavede tudi kakšna gamsja stezica. Pot sicer tehnično ni zahtevna. Vrh gore pa ponudi še dodatne razglede na Prisojnik, Planjo, Razor ter na Kriške pode.

Tolmuni Mlinarice

Povratek je bolj ali manj mogoč zgolj po poti vzpona. Sam sem nazaj grede opravil edino le ovinek na Debelo peč. Seveda pa sem si privoščil tudi osvežitev v Mlinarici.

Na Goličici s Prisojnikom za ozadje

Lep gorniški pozdrav,

Bojan Ambrožič