Kredarica, 31. 12. 2011

Prosim, ne zamerite mi, da v zadnjem času pišem tolikokrat o Kredarici.  Res nimam namena nikogar dolgočasiti. Vendar ker se snežne razmere v visokogorju spreminjajo iz dneva v dan, lahko na moje prejšnje (še niti mesec dni stare) bloge lahko kar pozabite. Želim vam le podati ažurne informacije o snežnih razmerah.

Najprej sem mislil na Kredarico teči, kar bi v danih razmerah čisto šlo. Vendar sem bil kar precej utrujen od tekme. Zato sem se odločil da grem na Kredarico veliko bolj počasi, v družbi dveh odličnih gorskih tekačev – bratov Oblak.

Cesta v Krmo je normalno prevozna in splužena do lese. Mi pa smo avto pustili že na koncu Zasipske planine, ker je naprej cesta precej poledenela. Večina pa se je vseeno pripeljala do Lese. Ob našem prihodu okrog pol osme ure je bilo pri lesi parkiranih le kakšnih 10-15 vozil. Snega pa je kakšnih 5 cm. Ravno dovolj za prijetno zimsko vzdušje. Vendar precej premalo da bi se lahko turni smučarji s smučmi pripeljali čisto v dolino.

Nobenega pravega smotra ni na Kredarico hoditi v trenutnih razmerah s kompletno zimsko opremo. Povsem drugače pa velja, če se turo za tem podaljša še na Triglav. Tak je bil tudi naš namen. Zato smo se na pot odpravili otovorjeni kot mule. Posledično v breg ni šlo tako hitro kot bi si sami želeli. Vseeno pa je bilo super, ker sem po dolgem času, v hribih dobil konkurenco. Končno meni ni bilo treba nikogar čakat, ampak smo (tako kot smo vajeni s tekem v gorskem teku) ves čas drug drugemu narekovali ritem. Zato je čas zelo hitro mineval. Višinci pa so se tudi pridno nabirali.

Madžarska naveza je na Triglav neuspešno  lezla gor in dol kar 4 ure

Ocenili smo da je na ravnici Vrtači že dovolj snega da bi se dalo smučati. Višje na ravnini Malo polje pa zagotovo. Seveda pa je slika povsem drugačna kot lani ob istem času, ko je bilo vse zalito. Takrat je bilo že spodaj v Krmi en meter snega.  Pa nič zato. Zaradi mraza so bile razmere povsem zimske. Sem bil pa zelo presenečen da smo srečali relativno malo ljudi. Verjetno so se nekateri v zadnjem trenutku premislili zaradi smrtne nesreče zdravnice iz Radovljice. Toliko ljudi kot danes sem srečal že tudi na čisto navaden in ne za novo leto.

Od Prgarce dalje je bila gaz speljana po zimski varianti mimo Arnove glave. Vsekakor je to bolje, kot letna pot, ki gre po nepotrebnem naokoli. Res pa da zato gaz tik pod Ržkimi podi za kratek čas postane precej strma. Tudi višje so gaz speljali po Žlebu desno od Vrha Snežne konte. Ta del poti na Kredarico je vedno fizično najbolj zahteven. Tokrat pa je bil še bolj. Pod ca. 20-30 cm debelo plast novozapadlega pršiča je plast ledu. Zato nam je ves čas drselo in nas premetavalo po gazi.

Nad Vrhom Snežne konte pa snega skorajda ni, ker ga je odnesel veter. Tudi tokrat je precej pihalo. Na Kredarici smo bili v treh urah. Termometer pa je kazal prijetnih – 12° C, katerim moramo še nekaj stopinj odšteti zaradi sunkovitega vetra.

S Petrom sva se odločila da nadaljujeva proti Triglavu. Sneg je bil dober in trd, ker je svež pršič že odpihnilo. Večina klinov in jeklenic je zunaj. Tudi izpostavljeno prečnico v levo sva premagala brez težav. Potem pa je začel vleči izredno močan veter, ki je nosil s seboj ledene kristale. Mene je veter nekajkrat skorajda spravil iz ravnotežja. Kmalu ima vetra dovolj Peter in sestopi nazaj. Sam pa še nekaj časa nadaljujem proti vrhu Malega Triglava. Potem pa tudi sam kmalu nisem imel več dobrega občutka in sem raje obrnil. Sicer je vrh na ta dan doseglo kar nekaj gornikov. Med drugim tudi Igor Zlodej – gorski reševalec in predsednik društva Prijatelji Triglava, ki se lahko pohvali s kakšnimi 400 vzponi na vrh Triglava. Tisti, ki so dosegli vrh so poročali da je pihalo le do vrha Malega Triglava. Potem pa so bile razmere za vzpon dobre. No, meni ni popolnoma nič žal da sem obrnil.  Triglav bo obstajal tudi drugo leto, torej jutri!

Sestop v dolino je minil tako kot ponavadi – precej norčavo.  Metali smo se pobočjih navzdol ter vadili zaustavljanje s cepinom. Tokrat je bilo to povsem varno, saj nas je obilica pršiča na dnu klanca vedno varno in mehko zaustavila. Zavili smo še proti Konjskemu prevalu in zgazili prehod pod Kurico.  Tudi nadaljnji sestop v dolini je bil ekspresen, ker pot še ni poledenela in smo samo posmučali po gojzarjih. Šlo je skorajda samo od sebe.

Nazaj grede smo šli pogledat še v Mlačco če je slučajno že narejeno dovolj ledu za plezanje. Vendar je vse skupaj videti bolj žalostno. Led sicer je, ampak zaradi visokih temperatur sveče nenehno letijo dol.

Lep gorniški pozdrav,

Bojan Ambrožič

One comment

Submit a comment

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s