Po Bohinjskih planinah II

Na zadnji dolgi turi v hribih nekaj dni nazaj sem se preveč preobtežil z nahrbtnikom in sem bil zato ob gorski tek in vse kar mi je ostalo od celega dneva hoje je bil boleč hrbet. Takrat sem sklenil da naslednjo turo zagotovo pojdem po gorsko-tekaško. Minimalen nahrbtnik- pa gasa!

Planina Blato

Gorski tek za razliko od “klasičnega” gorništva ponuja občutek svobode. Težko ga opišem. Najbolje da kar sami poskusite, kako te to potegne! Ampak zame ni boljšega občutka kot to da lahek (brez nahrbtnika) popolnoma lahkotno in brez napora tečem v hrib. Za začetek sem se s planine Blato podal po lovski poti proti  planini Krstenici. Seveda so me še prej orubili 10 €  za cestnino. Me veseli da so s tem denarjem vsaj cesto asfaltirali.

Krstenica

Na Krstenici pa nikakor nisem mogel najti poti, ki pelje naprej proti planini V Lazu. Po pol ure tavanja gor in dol sem naletel na skupino, ki je pot na srečo poznala. Omenjen začetek (oz. kar dva) ni popolnoma nič označen. Na začetku je to le kozja stezica, na las enaka, kot vse ostale, ki jih je v okolici planine še nešteto. Le kako naj človek ve katera je prava? Kasneje se sicer pojavijo redke zelo obledele markacije. Vendar so bolj ali manj nepotrebne,  saj pot postane dobro sledljiva. Potrebno bi bilo označiti le oba odcepa na Krstenici.

Drobnica pod Ogradi

Nadaljeval sem na Ograde. Začetek poti nedvoumno označuje velik možic.  Pot pa je tudi dobro sledljiva. Z vrha bi lahko nadaljeval proti Lazovškemu prevalu. Vendar sem se temu zaradi goste megle raje odpovedal in sestopil nazaj po isti poti.

Planina V Lazu

Svižčja družba je na dolgih  samotnih poteh vedno dobrodošla

Za tem se spustil v planina v Lazu in za njo nadaljeval na Dedno polje. Tek je bil ves čas zelo prijeten. Malo gori, malo doli po mehki prijetni poti. Sprva sem načrtoval da bom že tu počasi obrnil nazaj. Vendar zakaj!? Čemu? V tem trenutku se mi je šele zazdelo da sem se končno ogrel in tek mi je zapasal kot že dolgo ne. Zato sem potegnil še proti planini Ovčariji in prek Prodov proti dolini Triglavskih jezer. Potem pa sem se začel vračati po Lopučniški dolini, mimo Črnega jezera in po Dolu pod Stadorjem do planine Viševnik. Noge niso čutili nobenega napora. Tako uživaški tek je bil to!

Planina Dedno polje

Planina Viševnik

Letos sem svoje mišice povsem spremenil. Po katastrofalni sezoni, ko sem bil samo poškodovan in bolan, sem se iz gorskega teka preusmeril nekoliko bolj v maratonske razdalje. Prej sem bil sposoben teči uro (v kvečjemu dve) in to hitro. Sedaj pa tečem bolj počasi. Tek pa se po parih urah pravzaprav šele začne. To je svoboda in zdi da je to nekaj kar sem že zelo dolgo pogrešal. Zato ne obžalujem te svoje odločitve. Sedaj sem tako svoboden kot gorska žival, ki  jo nič (razen zvin gležnja) ne more zaustaviti. Seveda pa načrtujem da se bom v gorski tek naslednjo pomlad spet aktivno vrnil.

Planina Pri Jezeru

S planine Viševnik je sledil le še kratek spust do planine Pri Jezeru. S tod pa še nekaj zoprnega šodra po kolovozu do avta na planini Blato.

Lep gorsko-tekaški pozdrav,

Bojan Ambrožič

2 comments

  • Sem počasi začel spoznavati to svobodo. Ti seveda s svojimi neverjetnimi podvigi to svobodo da lahko kreneš praktično kamor koli si zaželiš gotovo dobro poznaš. Res pa je da je nemogoče delati oboje: gorski tek in gorske maratone hkrati. Enostavno sta preveč različni disciplini. A, obe me na vso moč privlačita.

    Všeč mi je

Submit a comment

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s