Jasno je! Komaj se dobro znoči, že se moj teleskop zunaj na balkonu hladi.Razlog je bil seveda v tem, da sem si še enkrat več ogledal komet 17P/Holmes. Komet je bil takrat kakih 50° nad obzorjem in ni bil viden s prostim očesom. Izmenjaje ga opazujem skozi iskalni teleskop 9 x 50 in skozi teleskop skozi 25 mm Super Ploessel okular. Od mojega prvega videnja tega kometa je minilo natanko mesec dni in pozna se da je že močno razpršilo material, ki ga je odneslo s tega tako majcenega kometa v oblak prahu, ki trenutno zajema prostornino večjo od prej največjega telesa v našem osončju -Sonca. Zato je komet zelo transparenten. Skozi njegovo komo so vidne številne, tudi temnejše zvezde. Tudi notranja koma ni več izrazita. Komet ima obliko meduze zaradi repa, ki beži proč od kome.Komet mi potem uide za žleb strehe in ne morem ga več opazovati naprej, zato ga pustim da se še eno uro ohlaja zunaj, ker čakam na pravi cilj tega opazovalnega dne. Na Mars. Do najbližjega srečanja z Marsom je le še 20 dni in Mars je že izrazita rdeča točka v ozvezdju Dvojčkov. Pravzaprav ga opazujem že vsaj 8 mesecev, a nikoli se mi nasmehnila sreča. Vedno je bil Mars skrit za “valujočo” in pretakajočo se atmosfero, ki ni pustila pogleda na površje Rdečega planeta. Tokrat pa bolj za šalo poskusim, če bo mogoče danes šlo. Zato začnem s 25 mm okularjem in 40 kratno povečavo ter opazim, da je vse v redu in da še nič ne migota. Tudi pri 100 kratni še ni težav in opazna je kar velika redeča ploskvica, ki pa se drži svoje pravilne okroglosti. Opaziti je določene značilnosti na površju, a ker imam v svoji zbirki prav za to opozicijo Marsa kupljen nov štiri milimetrski Super Ploessel okular, napadem še z njim. Ker je povečava kar 250 kratna in posledično polje veliko le 0,2 °  brez natančnega alignanja iskalnega teleskopa seveda ne gre. Uporabim 22 km oddaljen hotel na Krvavcu. Kljub taki oddaljenosti so vidne posamezne loči iz oken hotela. Zadeva je perfektna in opazovanje se lahko začne. Že po nekaj trenutkih opazim svetlo južno polarno kapo. Obda me val navdušenja zato ne morem odlepiti oči od okularja. Opažam nove in nove podrobnosti. Med drugim tudi temen madež nad južno polarno kapo, ki se kasneje izkaže kot Mare Acidalium. Ob trenutku še boljšega siinga se mi zazdi, da vidim še precej manj izrazito severno poalrno kapo.

Obe kapi se očitno ločita od preostalega površja ravno zaradi kontrasta z ostalo oranžno in deloma rjavo površino Marsa. Polarni kapi sta pretežno sestavljeni iz suhega ledu. To je zmrznjen ogljikov dikosid. Našli pa so tudi nekaj vodnega ledu. Vendar pa četudi bi lahko stopili te zaloge ledu bi nastala voda nemudoma izparela v atmosfero, ker je tlak na Marsu preprosto veliko premajhen za obstoj kapljevinaste oz. tekoče vode. In res tudi vodna para sestavlja (v manjšini) Marsovo atmosfero. Ker je naklon Marsove osi podoben Zemljini, Marsovi letni časi povzročajo večanje in manjšanje kap. Izginjanje kap je posnel Mars Global Surveyor. Na čudovitih posnetkih s 3-metrsko ločljivosti je mogoče opaziti curke plina in prsti, ko CO2 evaporizira. A o tem Planetu, ki mu jaz pravim ,da je tako zelo podoben Zemlji, a hkrati tako zelo različen, bom pisal (obljubim) kdaj drugič ko bo več časa.

Tako sem preživel ob skiciranju Marsa kar celo uro, potem pa moji prezebli udi niso zdržali več. Pa tudi Luna je vzšla. Ker je siing dober tudi Luna nizko nad obzorjem zelo malo migeta. Zdi se mi greh da ne bi poskusil jo opazovati še pri 250 kratni povečavi. Zato jo na hitro dobesedno (zaradi majhnega polja) prekrižarim po dolgem in počez.

Nazadnje se ozrem še proti zenitu, da vidim če je komet Holmes mogoče sedaj le viden s prostim očesom. Je! Je! Tudi po še enem mesecu. In to ne slabo. Veliko svetlejši in večji je od dvojne razsute kopice Hi-ha, ki jo najdemo le nekaj stopinj proč.

   

Skica Marsa po enournem opazovanju  (obdelava Rok Vogrinčič)