“Tek” po Udin borštu: organizacijska polomija

Za tek izvem šele v četrtkovi izdaji Poleta. Tam je objavljena (več sto evrov vredna) celostranska reklama v kateri obljubljajo pravo fešto z Atomih harmonik in pevko Žano. Na voljo so celo tri telefonske številke, ki dajo slutiti o tem, da obstaja cela hierarhija organizatorjev.
Pride sobota, ki nam postreže s precej nizkimi temperaturami in naletavnajem snega rav do nižin. Vseeno se odločim, da odidem na tek ga uporabim za generalko pred Ljubljanskim polmaratonom.
Na prizurišču od vsega začetka vlada zmešnjava. Podpisuje se tudi za neko peticijo. Ker je le okoli 4 ali 5 stopinj celzija skačem naokoli v zimski bundi in se poiskušam ogreti. Končno se spravijo pobirat štartnino. To počnejo neka malda dekleta, ki več kot očitno ne vedo kaj naj počno. V Poletu je bilo zapsiano, da je štartnina 15 €. Od nas terjajo samo 9 Evrov. Še sreča, kajti če si se prej prijavil si moral plačati 3 € več. V zameno za štartnino dobimo majice z že vtisnjenimi štartnimi številkami. Vendar le z otroškimi vleikostmi. Nekako se uspem pregoviriti, da dobim majico XL velikosti. Tudi to se je izkazlo za pametno rešitev. Namreč proti mrazu sem se spopadel tako, da sem to (preveliko) majico oblekel kar čez termovelur.

Potem štartajo otroci in odtečejo na svojo 1 km dolgo progo nekam v gozd. Zmagovalcem kar rahlo nespoštljivo že ob prihodu skozi cilj za vrat obesijo medalje.

Za naš štart pa tudi objavljeno ni kdaj bo. Prispe skupina Atomik harmonik in očitno je (za kot sem izvedel za enega samega (!)) organizatorja, le ta bolj pomembna. Več kot pol ure se ubada kako skozi gozd napelajti kabel za ozvočenje, ker je bil ta prekratek. Ljudi pa zaradi mraza tako ali tako ni bilo. Kaj šele da bodo vstrajali do enajste ure, kot je bilo to predvideno.

Potem se organizator vrne in oznani da bo štart v kratkem. Razloži, da je proga označena z modrimi in rdečimi oznakami na deblih dreves. OK si rečem. Se bom že znašel, če se bom koga držal. Organizator da štartni znak in poženemo se. Niti na misel pa mu ne pride, da bi začel vsaj meriti čas. Še dobro, da sem imel svojo novo športno uro Suunto X3 HR in da sem se lahko ravnal po njej. Istočasno z nami štartjao še otroci na 5 km preizkušnji. Takoj se poženemo v gozd in do razcepa, kjer se naša 11 km proga in njihova 5 km proga loči, gre vse v redu. Sam se gibam 4. mestu in mi ni treba paziti na orientacijo, čeprav se mi zdi, da bi se že izgubil če bi tekel sam. Proga je zelo lepa, a tudi zelo težavna. Poteka gor in dol sem in tja skozi labirint številnih stranskih poti. Višinske razlike je bilo tudi kar precej. Moja ura jo je namerila 155 m gor in 152 m dol, kar priča o precejšni točnosti te naprave. Potem dohitim 3. uvrščenega tekača, ki je že ob vse moči. Dohiti me pa nek tekač srednjih let. Poženem se za njim in z njim tečem vse nadaljnje kilometre. Najprej se sploh še nisem zavedal v kakšni nevarnosti se nahajam. A vse bolj proti koncu sva bila s sotekačem popolnoma izgubljena. Kljub spoštljivi razdalji 11 km nikjer nobene vode in nobenega človeka. Vse bolj se sprašujeva, če že ne tečeva morebiti drugi krog. Po 40 minutah teka dohitiva dečka, ki se je verjetno prav tako popolnoma izgubil. Iz objema boršta uideva pri krožnem križišču pri Kokrici. To je več kot kilometer od štartno-ciljnega prostora. Uspem ga prehiteti in v bistvu zasesti 3. mesto absolutno s časom okoli 44 minut. Seveda po moji uri, ker ni nikogar, ki bi meril časa. Še več! Nikogar ni, ki bi zapisal kdo je po kakem vrstnem redu prispel v cilj. Pa saj niti ni več pomembno. V cilj sem sicer prispel okrog 10. mesta. Mami mi pove, da je itak vsak prispel drugje ven z gozda. Prireditve sploh ne jemljem več kot tekme, ampak kot nevaren trening. Sprašujem se kaj bi se zgodilo, če bi se kateri izmed tekačev na progi močno poškodoval ali zvil nogo, kar ne bi bilo nič čudnega glede na težko in “koreninasto” konfiguracijo terena. Kako bi takega tekača sploh našli, saj nebi nihče vedel kje je. Poleg tega je bilo le še uro do začetka noči in zmrzali. Verjetno lahko uganete, da reševalcev na prizorišču seveda (kot še marsikaj drugega) ni bilo. Skratka organizator je kockal z našimi življenji! Da ni to kar pravim nekaj nemožnega, naj povem da je moj sotekač grdo padel in da sem mu pomagal nazaj na noge. Na srečo se ni poškodoval.

Ker sem takoj po prihodu v cilj zapustil prizorišče, le na vso moč upam, da so vsi tekači srečno pred temo prispeli v cilj.

Lep tekaški pozdrav

Bojan Ambrožič

100_7869100_7870

100_7868100_7867

One comment

Submit a comment

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s