Za začetek septembra
nenavadno hladno vreme, se je prikradlo nad Slovenijo v teh dneh. Vsi vrhovi
višji od 1800 m
so pobeljeni, ponekod celo samo 1000
m visoko. Vendar vremenska napoved za soboto in vikend
kaže na izboljšanje. Zato se odločim za najkrajšo verzijo Slovenskega alpskega
maratona, za 10 kilometrsko preizkušnjo.
Zjutraj je
navkljub inverziji presenetljivo toplo. Na Jezerskem pa se nekaj minut pred
startom pokaže še sonce. Zato startamo v prvi “ogrevalni” krog v
praktično idealnih razmerah. Sonce je poskrbelo, da se nam ni treba preveč
ogreti/segreti. Start mi dobor uspe tako, da mi ni treba loviti ustrezno
hitrega priključka ter za to trošiti moči že na samem začetku. Kasneje pa se
sonce skrije in nam prepreči “pregrevanje” na klancih. Proga je
čudovita in zelo razgibana. Na progi so številne blatne luže okrog katerih so
organizatorji na srečo pot rahlo obpeljali. Tek mi je bil užitek tudi zaradi
tega, ker sem ves čas napram drugim tekmovalcem rahlo pridobival in nisem
izgubljal mest. To je verjetno posledica solidne taktike rezerviranega začetka
in rahle pospešitve v klancih. Potem, ko se je končal glavni klanec, je sledil
atraktivni in blatni spust. Tu je šlo kar samo. Pa sploh si nisem predstavljal
koliko smo pretekli navzgor. Navzdol smo na progi naletel praktično na vse.
Tudi na nizko leso, ki jo bilo treba preskočiti. A na srečo je bilo oznak
dovolj, da ni bilo treba misliti na orientacijo. 3 km pred ciljem je bil še
zadnji klanec in potem spust proti Planšarskem jezeru k startno-ciljnemu
prostoru. Ves čas do tu mi (verjetno) tesno sledita najmanj 2 tekmovalca, ki jih pravzaprav do
cilja sploh nisem videl, ker ni bilo časa za poglede nazaj. Na to pa na začetku
zadnjega 1 km
dolgega ravninskega dela pospešim, saj mislim, da sem že na cilju. Opazim pa da
ni več glasnih “parnih lokomotiv” za mano in da sem se kar odlepil od njih. O,
kako sijajen občutek! “Ciljnega tempa” ne popustim do samega pravega
cilja. V cilj sem pritekel absolutno 19., ter 5. v svoji kategoriji. Jezerjanska
klima mi je bila več kot očitno zelo pisana na kožo.
Prireditev je na svoj način
povezoval legendarni TV-doberdanovec Kondi Pižon. Rezultati pa so bili tudi
takoj zahvaljujoč gori elektronike od Timinga ŠD Poljane. Sploh sem vesel, ker
ugotovim, da nisem ne vem kako izmučen in zelo malo prešvican.
S tem tekom sem zelo
zadovoljen, saj se je vse izšlo po načrtih. Preizkusil pa sem tudi Reebokove
nove tekaške copate. Dvomim, če bi prišel čez traso brez njih.
Lep tekaški pozdrav
Bojan Ambrožič
Bojan Ambrožič 